Friedrich Engels
Izvor družine, privatne lastnine in države
Dosedanje visoke naklade tega spisa so bile razprodane skoraj pred pol leta in založnik me je že pred dalj časa prosil, naj pripravim novo izdajo. Nujnejše delo mi doslej ni dovoljevalo, da bi to storil. Od izida prve izdaje je poteklo sedem let, v katerih je znanje o prvotnih oblikah družine znatno napredovalo. Potrebni so bili torej skrbni popravki in dopolnila; in sicer tem bolj, ker mi bo nameravano stereotipiziranje sedanjega teksta za nekaj časa onemogočilo nadaljnje spremembe.
Ves tekst sem torej skrbno pregledal in dodal celo vrsto dostavkov, v katerih je, upam, upoštevano današnje stanje znanosti tako, kakor ji gre. Nadalje podajam v tem predgovoru kratek pregled razvoja zgododine družine od Bachofna do Morgana; in sicer posebno zato, ker se angleška šovinistično navdahnjena predzgodovinska šola še kar naprej trudi, kolikor more, da bi docela zamolčala prevrat v nazorih o prazgodovini, ki so ga povzročila Morganova odkritja, pri čemer pa se nikakor ne sramuje prisvajati si Morganove izsledke. Tudi drugod tu pa tam le preveč posnemajo ta angleški zgled.
Moje delo je bilo prevedeno v razne tuje jezike. Najprej v italijanščino: "L'origine della famiglia, della proprietá privata e dello stato", versione riveduta dall'autore, di Pasquale Martignetti, Benevento 1885. Nato v romunščino: Origina familiei, proprietatei private si a statului", traducere de Joan Nadejde, v jašijskem časopisu "Contemporanul" od septembra 1885 do maja 1886. Dalje v danščino: "Familjens, Privatejendommens og Statens Oprindelse", Dansk af Forfatteren gennemgaaet Udgave, besorget af Gerson Trier, Kobenhavn 1888. Francoski prevod Henrija Ravéja sedanje nemške izdaje je v tisku. [1]
Do začetka šestdesetih let ne moremo govoriti o zgodovini družine. Zgodovinska znanost je bila na tem področju še popolnoma pod vplivom petih Mojzesovih knjig. Patriarhalno obliko družine, ki je v njih opisana obširneje kakor kjer koli drugje, so imeli ne le brez pomisleka za najstarejšo, ampak so jo tudi - če odštejemo mnogoženstvo - istovetili z današnjo meščansko družino, kakor da družina pravzaprav sploh ne bi bila doživela nobenega zgodovinskega razvoja; dopuščali so kvečjemu, da je v pradobi morda bilo kdaj razdobje neurejenih spolnih odnosov. - Vsekakor so razen posamičnega zakona poznali tudi orientalsko mnogoženstvo in indijsko-tibetansko mnogomoštvo; toda te tri oblike se niso dale uvrstiti v zgodovinsko zaporedje in so brez vsakršne zveze stale druga poleg druge. Da pri nekaterih ljudstvih stare zgodovine, kakor tudi pri nekaterih že živečih divjakih, ne štejejo pokolenja po očetu, ampak po materi, da torej priznavajo žensko linijo kot edino veljavno; da je pri mnogih današnjih ljudstvih zakon med člani določenih večjih, tedaj še ne pobliže raziskanih skupin prepovedan, in da naletimo na ta običaj v vseh delih sveta - ta dejstva so bila sicer znana in zbrali so čedalje več takih primerov. Niso pa vedeli, kaj početi z njimi in še celo v E. B. Tylorjevih "Researches into the Early History of Mankind, etc." [2] (1865) nastopajo le kot čudni običaji poleg prepovedi, ki je v veljavi pri nekaterih divjakih, da se gorečega lesa ne smeš dotakniti z železnim orodjem, in podobnih religioznih otročarij.
Zgodovina družine datira od leta 1861, od izida Bachofnovega "Materinskega prava" [3]. V njem trdi pisatelj: 1. da so živeli ljudje prvotno v neomejenem spolnem občevanju, ki ga s ponesrečenim izrazom označuje kot heterizem; 2. da tako občevanje izključuje vsako zanesljivo očetovstvo, da se je torej pokolenje moglo določati samo v ženski liniji - po materinskem pravu - in da je prvotno bilo tako pri vseh ljudstvih starega veka; 3. da so izkazovali zaradi tega ženam kot materam, edinim zanesljivo znanim roditeljem mlajše generacije, veliko pozornost in spoštovanje, ki se je po Bachofnovem mnenju stopnjevalo do popolne vlade žena (gynaikokratije); 4. da je prehod k posamičnemu zakonu, v katerem pripada žena izključno samo enemu možu, vseboval kršitev prastare verske zapovedi (tj. dejansko kršitev starodavne pravice drugih mož do iste žene), kršitev, za katero se je bilo treba pokoriti ali jo je bilo treba odkupiti s tem, da se je žena določen krajši čas vdajala drugim.
Dokaze za te trditve najde Bachofen v neštevilnih, z izredno pridnostjo zbranih mestih stare klasične literature. Razvoj od "heterizma" k monogamiji in od materinskega prava k očetovskemu pravu se izvrši po njegovem mnenju, posebno pri Grkih, zaradi nadaljnjega razvoja religioznih predstav, zaradi sprejemanja novih božanstev, predstavnikov novih nazorov, v tradicionalno skupino bogov, ki zastopa stari nazor, tako da novi bogovi čedalje bolj potiskajo v ozadje stare bogove. Torej ne razvoj dejanskih življenjskih pogojev ljudi, ampak verski odsek teh življenjskih pogojev v glavah istih ljudi, je vplival - po Bachofnu - na zgodovinske spremembe v medsebojnem družbenem položaju moža in žene. Nato prikazuje Bachofen Aishilovo Orestijo kot dramatično podobo boja med propadajočim materinskim pravom in v herojski dobi nastajajočim in zmagujočim očetovskim pravom. Klitaimnestra je zaradi svojega ljubimca Aigista ubila svojega, iz trojanske vojne vrnivšega se moža Agamemnona; toda njen in Agamemnonov sin Orest maščuje očetov umor s tem, da ubije svojo mater. Zato ga zasledujejo erinije, demonske zaščitnice materinskega prava, po katerem je umor matere najhujši, nepopravljiv zločin. Toda Apolon, ki je Oresta s svojim orakljem pozval k temu dejanju, in Atena, ki jo pokličejo za sodnico - oba bogova, ki zastopata tukaj novi red očetovskega prava - ga ščitita; Atena zasliši obe stranki. Vse sporno vprašanje je v kratkem obseženo v razpravi med Orestom in erinijami. Orest se sklicuje na to, da je Klitaimnestra zakrivila dvojen zločin: ker je umorila svojega moža in s tem tudi njegovega očeta. Zakaj torej preganjajo erinije njega in ne nje, ki je mnogo bolj kriva? Odgovor je presenetljiv:
"Ona z možem, ki ga je ubila, ni bila v krvnem sorodstvu."[4]
Za umor moža, ki ni v krvnem sorodstvu, čeprav je morilkin zakonski mož, se je mogoče spokoriti, erinij to ne zanima; njihova dolžnost je samo preganjati umor med krvnimi sorodniki, po materinskem pravu pa je najhujši in nepopravljiv zločin umor matere. Tedaj nastopi Apolon kot branilec Oresta; Atena odredi, da aeropagiti - atenski porotniki -glasujejo; glasov je enako za oprostitev in obsodbo; tedaj odda Atena kot predsednica svoj glas za Oresta in ga oprosti. Očetovsko pravo je izbojevalo zmago nad materinskim, "bogovi mladega rodu", kakor jih označujejo erinije same, zmagajo nad erinijami in te se dajo naposled tudi pregovoriti, da prevzamejo v službi novega reda novo nalogo.
Ta nova, toda vsekakor pravilna razlaga Orestije je eno najlepših in najboljših mest v vsej knjigi, dokazuje pa hkrati, da Bachofen ne veruje v erinije, Apolona in Ateno nič manj kakor svoj čas Aishil; veruje namreč, da so le-ti v grški herojski dobi napravili čudež in z očetovskim pravom strmoglavili materinsko pravo. Jasno je, da se mora tako pojmovanje, po katerem je religija odločilni vzvod svetovne zgodovine, končati v čistem misticizmu. Zato je trdo in nikakor ne zmerom hvaležno opravilo preriti se skozi debele Bachofnove kvartante. Vse to pa ne zmanjša njegove zasluge, da je utrl novo pot. Prvi je nadomestil frazo o neznanem prastanju neurejenega spolnega občevanja z dokazom, da nam stara klasična literatura kaže obilico sledov, iz katerih se da sklepati, da je pri Grkih in Azijcih pred posamičnim zakonom v resnici bilo stanje, ko ni spolno občeval samo en mož z več ženami, ampak tudi ena žena z več možmi, ne da bi se pregrešila zoper običaj; da ta običaj ni izginil, ne da bi pustil za seboj sledove v omejenem vdajanju, s katerim so si morale žene kupiti pravico do posamičnega zakona; da so mogli zato prvotno šteti pokolenje samo po ženski liniji, od matere do matere; da se je ta edinoveljavnost ženske linije ohranila še dolgo v dobi posamičnega zakona z zagotovljenim ali vsaj priznanim očetovstvom; in da je ta prvotni položaj mater kot edinih zanesljivih roditeljev njihovih otrok zagotovil njim in s tem ženskam na splošno višji družbeni položaj, kakor pa so ga poslej sploh kdaj imele. Teh tez Bachofen sicer ni tako jasno izrekel - to je preprečil njegov mistični nazor. Toda dokazal jih je in to je pomenilo l. 1861 popolno revolucijo.
Bachofnov debeli kvartant je bil pisan v nemščini, tj. v jeziku naroda, ki se je tedaj najmanj zanimal za predzgodovino današnje družine. Zato je ostal neznan. Njegov najbližji naslednik na tem področju je nastopil leta 1865, ne da bi sploh kdaj kaj slišal o Bachofnu.
Ta naslednik je bil J. F. McLennan, pravo nasprotje svojega prednika. Namesto genialnega mistika suhoparen jurist; namesto bohotne pesniške domišljije verjetnostne kombinacije pledirajočega advokata. McLennan je našel pri mnogih divjih, barbarskih in celo civiliziranih ljudstvih starega in novega veka tako obliko sklepanja zakona, pri kateri mora ženin sam ali s svojimi prijatelji na videz s silo ugrabiti nevesto njenim sorodnikom. Ta običaj mora biti ostanek nekdanjega običaja, ko so si možje kakega plemena v resnici s silo ropali svoje žene zunaj, pri drugih plemenih. Kako je nastal ta "zakon po ropu"? Dokler so imeli možje dovolj žena v svojem plemenu, ni bilo zanj nobenega razloga. Toda prav tako pogoste najdemo pri nerazvitih ljudstvih določene skupine (ki so jih okoli l. 1865 še pogosto istovetili s plemeni), v katerih so bile medsebojne ženitve prepovedane, tako da so si bili možje prisiljeni jemati svoje žene in žene svoje može izven skupine, medtem ko je pri drugih ljudstvih običaj, da so možje določene skupine prisiljeni jemati si žene samo iz svoje lastne skupine. McLennan imenuje prve eksogamne, druge endogamne in zgradi pri priči ostro nasprotje med eksogamnimi in endogamnimi "plemeni". In čeprav pri lastnem raziskavanju eksogamije z nosom udari v dejstvo, da obstoji to nasprotje v mnogih, če že ne v največ ali celo v vseh primerih samo v njegovi domišljiji, ga postavlja vendarle za osnovo vsej svoji teoriji. Eksogamna plemena smejo po tej teoriji dobivati svoje žene le od drugih plemen: in zaradi nepretrganega bojnega stanja med plemeni, ki je značilno za divjaštvo, se je moglo zgoditi to samo z ropom.
McLennan vprašuje nato: od kod ta običaj eksogamije? Pojem krvnega sorodstva in krvosramnosti ne more imeti s tem nobenega opravka, zakaj to so stvari, ki so se razvile šele mnogo pozneje; pač pa med divjaki zelo razširjeni običaj ubijati otroke ženskega spola takoj po rojstvu. Tako je baje nastal v vsakem posameznem plemenu presežek moških, in nujna neposredna posledica tega naj bi bila, da je imelo več mož skupno eno samo ženo: mnogomoštvo. Iz tega pa naj bi spet izhajalo, da je bilo znano, kdo je otrokova mati, ne pa, kdo je njegov oče, torej: sorodstvo se šteje samo po ženski liniji, moška linija je izključena - materinsko pravo. In druga posledica pomanjkanja žensk v plemenu - pomanjkanja, ki ga je mnogomoštvo omililo, ne pa odpravilo - je bilo ravno sistematično, nasilno ugrabljanje žensk tujih plemen.
"Ker izvirata eksogamija in mnogomoštvo iz istega vzroka - da namreč ni številčnega ravnovesja med obema spoloma - moramo soditi, da, se vse eksogamne rase prvotno nagibajo k mnogomoštvu ... In zaradi tega moramo imeti za neizpodbitno, da je bil prvi sorodstveni sistem med eksogamnimi rasami tisti, ki pozna krvne vezi samo po materini strani" (McLennan, "Studies in Ancient History". 1886. Primitive Marriage, str. 124) [5]
MeLennanova zasluga je, da je pokazal na splošno razširjenost in velik pomen tega, kar imenuje eksogamijo. Odkril pa dejstva eksogamnih skupin nikakor ni, in še manj razumel. Ne glede na prejšnje posamične zapiske mnogih opazovalcev - prav ti so tudi McLennanu rabili za vir - je Latham (Descriptive Ethnology, 1859) pravilno in natančno opisal to institucijo pri indijskih Magarih in povedal, da je splošno razširjena in da jo je najti v vseh delih sveta - mesto, ki ga McLennan sam navaja. In naš Morgan jo je prav tako že l. 1847 v svojih pismih o Irokezih (v "American Review") in l. 1851 v "The League of the Iroquois" dokazal in pravilno opisal pri tem plemenu, medtem ko je MeLennanova advokatska pamet, kakor bomo videli, naredila tukaj mnogo večjo zmešnjavo kakor Bachofnova mistična fantazija na področju materinskega prava. Nadaljnja McLennanova zasluga je, da je spoznal določanje pokolenja po materinskem pravu kot prvotno, čeprav ga je, kakor je pozneje tudi priznal, Bachofen v tem prehitel. A tudi tukaj si ni na jasnem; zmeraj govori o "sorodstvu samo po ženski liniji" (kinship through females only) in ta izraz, pravilen za prejšnjo razvojno stopnjo, uporablja neprenehoma tudi za poznejše razvojne stopnje, ko se sicer pokolenje in dedovanje sicer računata še izključno po ženski liniji, a se sorodstvo priznava in izraža tudi po moški strani. To je omejenost jurista, ki si ustvari trden pravni izraz in ga neizpremenjenega uporablja še naprej za razmere, ki ga zanje ni mogoče več uporabljati.
Podoba je, da se McLennanova teorija pri vsej svoji verjetnosti niti lastnemu avtorju ni zdela preveč trdno utemeljena. Saj njega samega bode, da je
"značilno, da je oblika (dozdevnega) ropa žena najizrazitejša in najbolj razvita ravno pri ljudstvih, kjer vlada moško sorodstvo (se pravi, pokolenje po moški liniji)" (str. i40).
In prav tako:
"Nenavadno dejstvo je, da otrok, kolikor vemo, ne ubijajo sistematično nikjer, kjer obstajata eksogamija in najstarejša oblika sorodstva druga poleg druge" (str. 146).
Obe dejstvi popolnoma pobijata njegovo razlago in jima lahko postavlja nasproti samo nove, še bolj zamotane hipoteze.
Kljub temu so sprejeli njegovo teorijo v Angliji s splošnim pritrjevanjem; McLennana so na splošno imeli za ustanovitelja zgodovine družine in za prvo avtoriteto na tem področju. Njegovo nasprotje med endogamnimi in eksogamnimi plemeni je ostalo, najsi so še tako ugotavljali posamezne izjeme in modifikacije, vendarle priznana osnova vladajočega naziranja; postalo je senčnik, ki je zastiral vsak svoboden pregled raziskanega področja in tako onemogočil sleherni odločilnejši napredek. Precenjevanju McLennana, ki je postalo v Angliji in po angleškem zgledu tudi drugod običajno, smo dolžni postaviti nasproti dejstvo, da je McLennan s svojim nasprotjem med eksogamnimi in endogamnimi "plemeni", ki se lahko samo napak razume, napravil več škode, kakor pa je koristil s svojim raziskovanjem.
A že kmalu so vse bolj prihajala na dan dejstva, ki se niso prilegala njegovemu ličnemu okviru. McLennan je poznal samo tri oblike zakona: mnogoženstvo, mnogomoštvo in posamični zakon. Ko pa so postali pozorni na to vprašanje, so našli zmerom več dokazov, da so pri nerazvitih ljudstvih obstajale oblike zakona, kjer je več mož imelo skupno več žena; in Lubbock (The origin of Civilization, 1870) [6] je priznal ta skupinski zakon (Communal marriage) za zgodovinsko dejstvo.
Takoj nato, l. 1871, je nastopil Morgan z novim in v mnogih pogledih odločilnim gradivom. Prepričal se je, da je svojevrstni sorodstveni sistem, ki je v veljavi pri Irokezih, razširjen pri vseh prvotnih prebivalcih Združenih držav, da je torej razširjen po vsem kontinentu, čeprav naravnost nasprotuje sorodstvenim stopnjam, kakršne dejansko izvirajo iz tam veljavnega sistema zakona. Pripravil je ameriško zvezno vlado do tega, da je zbrala poročila o sorodstvenih sistemih pri drugih ljudstvih na osnovi vprašalnih pol in tabel, ki jih je sestavil sam. Iz odgovorov je spoznal: 1. da je ameriško-indijanski sorodstveni sistem v veljavi pri številnih plemenih tudi v Aziji ter v nekoliko spremenjeni obliki Afriki in Avstraliji; 2. da se da popolnoma razložiti iz neke oblike skupinskega zakona, ki pravkar odmira na Havajih in drugih avstralskih otokih, in 3. da je na istih otokih poleg te oblike zakona v veljavi sorodstveni sistem, ki ga moremo razložiti samo z neko še prvotnejšo, zdaj izumrlo obliko skupinskega zakona. Zbrana poročila je s svojimi sklepi vred objavil v svojih "Systems of Consanguinity and Affinity", 1871, [7] in s tem prenesel razpravo na neskončno razsežnejše področje. S tem da je - izhajajoč iz sorodstvenih sistemov - rekonstruiral njim ustrezajoče družinske oblike, je odprl raziskovanju novo pot in mnogo dalje nazaj segajoč pogled v človeško predzgodovino. Če bi se ta metoda uveljavila, bi morala McLennanova zgradba razpasti v nič.
McLennan je branil svojo teorijo v novi izdaji "Primitive Marriage" ("Studies in Ancient History", 1875). Medtem ko sam spleta zgodovino družine skrajno izumetničeno iz golih hipotez, zahteva od Lubbocka in Morgana ne samo dokazov za vsako njuno trditev, ampak dokazov take neizpodbitne trdnosti, kakršne bi zahtevalo edinole kako škotsko sodišče. In to počenja isti mož, ki iz tesnega razmerja med materinim bratom in sestrinim sinom pri Nemcih (Tacitus, "Germania", c. 20.), iz Cezarjevega poročila, da je imelo po deset do dvanajst Britancev svoje žene skupno, in iz vseh drugih poročil starih pisateljev o skupnih ženah pri barbarih, sklepa kratko in malo, da je pri vseh teh narodih vladalo mnogomoštvo! Človek bi mislil, da posluša državnega pravdnika, ki si v obtožnici lahko dovoli sleherno svobodo, od zagovornika pa zahteva za vsako besedo najpopolnejši pravno veljavni dokaz.
"Skupinski zakon je gola domišljija," trdi on, in s tem obtiči daleč za Bachofnom. Sorodstveni sistemi pri Morganu da so samo predpisi družabne vljudnosti, kar dokazuje dejstvo, da ogovarjajo Indijanci tudi tujca belca z bratom ali očetom. To je pa ravno tako, kakor če bi hotel kdo trditi, da so poimenovanja oče, mati, brat, sestra zgolj nesmiselne oblike ogovora, ker se katoliški duhovniki in opatice prav tako ogovarjajo z očetom in materjo, z brati in sestrami pa menihi in nune, in na slavnostnih sejah celo prostozidarji ter člani angleških strokovnih društev. Skratka, McLennanov zagovor je bil sila klavrn.
Ostalo pa je še nekaj, za kar ga ni nihče prijel. Nasprotje med eksogamnimi in endogamnimi "plemeni", na katerem je slonel ves njegov sistem, je bilo ne le neomajano, ampak je bilo celo splošno priznano kot osišče vse zgodovine družine. Priznavali so, da je McLennanov poskus pojasniti to nasprotje, nezadosten in da je v protislovju z dejstvi, ki jih je sam naštel. Toda nasprotje sámo, obstoj dveh med seboj izključujočih se vrst samostojnih in neodvisnih plemen, katerih prva je jemala žene iz svojega plemena, medtem ko je bilo drugi vrsti to absolutno prepovedano - to je veljalo za evangelij, ki ga ni mogoče ovreči. Primerjaj npr. Giraud-Teulonove "Origines de la famille" [8] (1874) in celo še Lubbockovo: Origin of Civilization (4. izdaja 1882).
Tega vprašanja se loteva Morganovo glavno delo: Ancient Society (1877), delo, ki je osnova tej knjigi. Kar je Morgan l. 1871 samo še nejasno slutil, je tu dognano s polno zavestjo. Endogamija in eksogamija ne tvorita nasprotja; eksogamna "plemena" niso doslej nikjer dokazana. Toda v času, ko je še vladal skupinski zakon - in po vsej verjetnosti je vladal nekoč povsod - se je delilo pleme na več krvnosorodnih skupin po materini strani, na gense, v katerih je vladala stroga prepoved ženitve med člani gensa, tako da so si možje enega gensa sicer lahko jemali žene iz svojega plemena in so jih po pravilu tudi jemali, niso pa jih smeli jemati iz svojega gensa. Če je bil gens potemtakem strogo eksogamen, je bilo vse gense obsegajoče pleme v prav taki meri endogamno. S tem je bil dokončno odpravljen poslednji ostanek McLennanovega umetničenja.
Toda Morgan se s tem ni zadovoljil. Gens ameriških Indijancev mu je nadalje pomogel, da je storil drugi odločilni korak na področju, ki ga je raziskoval. V tem, po materinskem pravu organiziranem gensu, je odkril praobliko, iz katere se je razvil poznejši, po očetovskem pravu organizirani gens, tisti gens, kakršnega imamo pri antičnih kulturnih ljudstvih. Grški in rimski gens, uganka za vse dosedanje zgodovinarje, je bil pojasnjen z indijanskim in s tem je bila odkrita nova osnova za vso prazgodovino.
To novo odkritje prvotnega materinskopravnega gensa kot predhodne stopnje očetovskopravnega gensa kulturnih ljudstev, pomeni za prazgodovino isto, kar Darwinova razvojna teorija za biologijo in Marxova teorija o presežni vrednosti za politično ekonomijo. Omogočilo je Morganu, da je prvikrat začrtal zgodovino družine, v kateri so v glavnih potezah za zdaj ugotovljene vsaj klasične razvojne stopnje, kolikor to dopušča do danes znano gradivo. Popolnoma očitno je, da se s tem začenja nova doba v obravnavanju prazgodovine. Materinskopravni gens je postal os, okoli katere se vrti vsa ta znanost; odkar je bil odkrit, vemo, v kateri smeri in kaj je treba raziskovati in kako razvrščati, kar je raziskanega. In ustrezno temu je napredek na tem področju vse drugače nagel kakor pred Morganovo knjigo.
Morganova odkritja so zdaj predzgodovinarji splošno priznali, ali bolje: sprejeli so jih tudi v Angliji. Toda skoraj nobeden ne priznava odkrito, da je Morgan tisti, kateremu se moramo zahvaliti za to revolucijo v nazorih. V Angliji so njegovo knjigo zatajevali, kolikor so jo le mogli, njega pa so odpravili z milostno pohvalo njegovih prejšnjih del; po posameznostih njegovega opisa vneto stikajo, o njegovih resnično velikih odkritjih pa trdovratno molče. "Ancient Society" je v izvirni izdaji razprodana; v Ameriki za kaj takega ni prida trg, v Angliji pa so knjigo, kakor kaže, sistematično zatrli in edina izdaja tega dela našega obdobja, ki še kroži v knjigotrštvu, je - nemški prevod.
Od kod ta zadržanost, v kateri je težko videti kaj drugega kot zarotniško zamolčevanje, posebno še spričo številnih, čisto vljudnostnih citatov in drugih dokazov tovarištva, ki kar mrgole v spisih naših priznanih predzgodovinarjev? Morebiti od tod, sicer je Morgan Američan in ker je angleškim predzgodovinarjem pač zelo težko priznati, da so kljub svoji hvale vredni pridnosti v zbiranju gradiva navezani, glede splošno veljavnih vidikov za urejevanje in razvrščanje tega gradiva, skratka, glede svojih idej, na dva genialna tujca, na Bachofna in na Morgana? Nemca bi še kako prenesli, toda Američana nikakor ne! Nasproti Američanu postane vsak Anglež patriotičen, o tem sem doživel v Združenih državah marsikaj zabavnega. [9] K temu pa je treba dodati še to, da je bil McLennan tako rekoč uradno imenovani ustanovitelj in vodja angleške predhistorične šole; da je spadalo nekako k predzgodovinskemu bontonu, govoriti le z največjim spoštovanjem o njegovi izumetničeni zgodovinski konstrukciji, ki drži od detomora preko mnogomoštva in zakona po ropu k materinskopravni družini; da je veljal že najmanjši dvom o obstoju eksogamnih in endogamnih "plemen", ki se med seboj popolnoma izključujejo, za predrzno krivoverstvo; da je torej Morgan s tem, ko je vse te posvečene dogme razpršil v nič, zagrešil nekako bogokrunstvo. In vrh tega jih je razpršil na način, ki ga je bilo treba samo izgovoriti in je postalo pri priči vse jasno, tako da so se doslej med eksogamijo in endogamijo brez sveta tavajoči McLennanovi častilci morali tako rekoč prijeti za glavo in vzklikniti: "Kako smo mogli biti tako neumni, da nismo tega že zdavnaj sami našli!"
In če že v tem ni bilo dovolj zločina, ki bi oficialni šoli preprečil vsako drugačno ravnanje razen hladnega preziranja, je pa Morgan prenapolnil mero s tem, da je civilizacijo, družbo, blagovno produkcijo - osnovne oblike naše današnje družbe - ne le kritiziral na način, ki spominja na Fouriera, ampak je govoril tudi o bodoči preobrazbi te družbe z besedami, ki bi jih bil lahko rabil Karl Marx. Morgan je torej popolnoma zaslužil, če mu McLennan srdito očita, "da mu je zgodovinska metoda vseskozi zoprna", kar gospod profesor Giraud-Teulon v Ženevi potrjuje še l. 1884. Saj je vendar isti gospod Giraud-Teulon še l. 1874 (Origines de la famille) zgubljen blodil v labirintu McLennanove eksogamije, iz katere ga je moral rešiti šele Morgan!
O vsem drugem napredku, za katerega se mora prazgodovina zahvaliti Morganu, mi tukaj ni treba govoriti; vse potrebno o tem je v mojem delu. Štirinajst let, ki jih je preteklo od izida njegovega glavnega dela, je zelo obogatilo naše gradivo za zgodovino prvotnih človeških družb; antropologom, popotnikom in predzgodovinarjem po poklicu so se pridružili primerjajoči juristi in odkrili deloma novo snov, deloma nove vidike. Marsikatero posamezno Morganovo hipotezo so omajali ali celo ovrgli. Nikjer pa ni na novo zbrano gradivo pripeljalo do tega, da bi izpodrinilo njegove velike poglavitne vidike z drugimi. Red, ki ga je uvedel v prazgodovino Morgan, velja v glavnih potezah še danes. Da, reči smemo, da dobiva čedalje splošnejše priznanje v isti meri, v kakršni skušajo prikriti, da je on začetnik tega velikega napredka.*
London, 16. junija 1891.
Frederick Engels
London, June 16, 1891
[*] Ko sem se vračal septembra 1888 iz New Yorka, sem naletel na nekega bivšega poslanca v Kongresu za volilno okrožje Rochester, ki je poznal Lewisa Morgana. Žal mi o njem ni vedel mnogo povedati. Morgan je živel v Rochestru kot zasebnik in se je ukvarjal samo s svojimi študijami. Njegov brat je bil polkovnik in je bil nameščen v Washingtonu v vojnem ministrstvu; z njegovim posredovanjem se mu je posrečilo pridobiti vlado za svoja raziskovanja in izdati več svojih del na javne stroške; moj pripovedovalec se je večkrat zavzel za to, dokler je bil član Kongresa.
[1] Izšel je leta 1893. Redigirala ga je Laura Lafargue, pregledal pa tudi še Engels sam. - Prva izdaja Engelsove knjige je bila prevedena še v poljščino in srbohrvaščino.
[2] E. B. Tylor, "Researclhes into the Early History of Mankind and the Development of Civilization", London, 1865 ("Raziskovanje prazgodovine človeštva in razvoja civilizacije").
[3] J. J. Bachofen, "Das Mutterrecht, Eine Untersuchung über die Gynaikokratie der alten Welt nach ihrer religiösen und rechtlichen Natur" Stuttgart, 1861 ("Materinsko pravo. Raziskava ginekokracije v starem svetu glede na njeno religiozno in pravno naravo".).
[4] Aishil, tragedija "Eumenide" v trilogiji "Orestija".
[5] Engels citira knjigo Johna Fergusona McLennana Studies in Ancient History comprising a reprint of Primitive mariage. An inquiri into the origin of the form of capture in mariage ceremonies" ("Študije o prazgodovini, ki vključujejo ponatis knjige 'Prvotni zakon Raziskava o izvoru ugrabitvenega obreda v svatbenih ceremonijah'"). McLennanovo delo "Prvotni zakon", je najprej izšlo v posebni izdaji l. 1865, prva izdaja njegovih "Študij o prazgodovini" (s ponatisom dela "Prvotni zakon") je izšla l. 1876. Kasneje omenja Engels tudi to izdajo.
[6] Izvor civilizacije.
[7] Sistemi krvnega sorodstva in sorodnost.
[8] Izvori družine.
[9] V avgustu in septembru 1888 je Engels v družbi Marxove hčere Eleanor in njegovega zeta Avelinga in kemika Schorlemmerja, potoval po Združenih državah in po Kanadi. O tem potovanju je napisal nekaj vtisov, ki so ostali v njegovi rokopisni zapuščini.