Georgij Plehanov
ANARHIZEM IN SOCIALIZEM
Anarhisti so utopisti. Njihov vidik nima nič skupnega z vidikom modernega znanstvenega socializma. Ampak so utopisti in so utopije. Veliki utopisti prve polovice našega stoletja so bili ljudje genijalnega uma; pripomogli so k napredku družbene vede, ki je bila v njihovem času še vedno docela utopična. Utopisti našega časa, anarhisti, so abstraktneži klasičnega primera, ki lahko podajo kakšne slabe zaključke na osnovi določenih izžetih načel. Nič nimajo veze z družbeno znanostjo, ki jih je z njenim korakanjem naprej odtujila vsaj za pol stoletja. Njihovi “globoki misleci”, njihovi “vzvišeni teoretiki” niti ne uspejo narediti dveh ciljev njihovega razmišljanja prikladnih. To so “propadajoči” utopisti, oboleli z neozdravljivo intelektualno malokrvnostjo. Veliki utopisti so naredili veliko za razvoj gibanja delavskega razreda. Utopisti našega časa napredek tega gibanja samo zavirajo. In za proletariat je še predvsem škodljiva njihova tako imenovana taktika.
Vemo že, da je Bakunin interpretiral pravila Internacionale v smislu, da mora delavski razred prenehati z vsemi političnimi dejanji in koncentrirati ves trud na področje “takojšnjega ekonomskega” boja za višje mezde, skrajšanje delavnika itd. Bakunin je sam čutil, da ni takšna taktika precej revolucionarna. Poskušal jo je dokončati s pomočjo delovanja “Zveze”; pridigal je o izgredih. Ampak bolj, ko se razredna zavest delavskega razreda razvija, bolj se naslanja proti političnemu dejanju in preneha z “izgredi”, ki so pogosti na začetku. Bolj je težko prepričati delavske množice zahodne Evrope, ki so si do neke mere razvile politični razvoj, da se udeležujejo izgredov, kot pa lahkoverne in nevedne ruske kmete. Če že proletariat ni pokazal nobenega zanimanja za taktike “izgredov”, so tovariši bili prisiljeni, da to zamenjajo s “posameznimi dejanji”. Po nameravani vstaji pri Benevantu v Italiji 1877. leta je bilo še posebej znano, da so začeli Bakuninovci poveličevati “propagando dejanj”. Ampak, če pokukamo nazaj v obdobje, ki nas ločuje od poskusa pri Benevantu, bomo videli, da je tudi ta propaganda predpostavila posebno obliko: zelo malo “izgredov”in ti precej nepomembni, veliko mnogo osebnih poskusov proti javnim zgradbam, proti posameznikom in tudi proti lastnini – “posamezno dedni”, seveda. Ni moglo biti drugače.
“Videli smo že številne upore ljudi, ki hočejo doseči nujne reforme,” pravi Louise Michel v intervjuju z dopisnikom “Matina” ob poskusu Vaillanta. “Kaj je bil rezultat? Ljudje so bili postreljeni. Torej mislimo, da so bili ljudje zadostno oskubljeni; boljše je, da se žrtvujejo širokosrčni ljudje in na svojo lastno odgovornost zagrešijo dejanja nasilja, ki imajo namen terorizirati Vlado in buržoazijo.”
To je enako kot smo že rekli – samo v malce različnih besedah. Louise Michel je pozabil omeniti, da so upori, ki so povzročili prelivanje krvi ljudstva, igrali glavno vlogo anarhističnega programa, dokler niso bili anarhisti prepričani, da niso te delne vstaje koristile delavskemu smotru, ampak da nimajo delavci, večina njih, nič veze s temi vstajami.
Napaka ima svojo logiko, kot ima tudi resnico. Ko enkrat zavrneš politično dejanje delavskega razreda, si usodno gnan – pod pogojem da nočeš služiti buržujskim politikom – sprejeti taktike Vaillantov in Henryjev. Tako imenovani “Neodvisni” (Unabhängige) člani nemške socialistične stranke so to dokazali v njihovih samih osebah. Začeli so z napadanjem “parlamentarizma” in “reformistične” taktike “starih” članov, ki so jim nasprotovali – na papirju, seveda – z napadanjem “revolucionarnega boja”, čistega “ekonomskega” boja. Ampak ta boj, ki se je razvil naravno, se mora neizogibno izvršiti ob vstopu proletariata v areno političnih bojev. Niso se želeli vrniti do same začetne točke njihove negacije in ti “Neodvisni” so začasno pridigali o tem, kar so imenovali “politične demonstracije”, o novi vrsti starih Bakuninovih izgredov. Kot izgredi, kakorkoli se imenujejo, pridejo zmeraj prepozno za ognjenimi “revolucionarji”, tako je preostalo za Neodvisne samo še to, da “korakajo naprej”, da postanejo spreobrnjenci anarhije in da propagirajo – z besedami – propagando dejanj. Jezik “mladih” landauerjev in tovarišije je že tako “revolucionaren” kot tisti od “najstarejših” anarhistov.
“Razum in znanje samo v tebi zaničujejo,
najvišjo moč v človeku, ki počiva!
Naj te počivajoči duh poveže,
s čarovniškim delom in pretvezami,
ki te slepijo na veke vekov,
imel te bom hitro in zanesljivo.”
Kar se tiče “čarovniškega dela in predstav” – le-teh je nešteto v argumentih anarhistov proti političnem boju proletariata. Tukaj sovraštvo postane pravcato čarovništvo. Tako Kropotkin obrne njihov grb – materialistično pojmovanje zgodovine – proti socialdemokratom. “Vsaka ekonomska faza življenja se ujema z novo politično fazo,” nas pomiri. “Absolutna monarhija – to je, vladavina dvora – se je ujemala s sistemom tlačanstva. Predstavniška vlada se ujema z vladavino kapitala. Kakorkoli, obe so razredna vladavina. Ampak v družbi, kjer ni razlike med kapitalistom in delavcem, ni več potrebe po takšni vladi; to bi bila časovna neskladnost, nadloga.” Če bi mu socialdemokrati povedali, da oni to vedo vsaj toliko kot on, bi Kropotkin odgovoril, da mogoče le vedo, ampak da ne morejo iz tega povzeti logičnega zaključka. Kropotkin je pravi logik. Če je že politična sestava vsake države določena po njenih ekonomskih pogojih, se on prereka, da je političen boj socialistov absolutna bedarija. “Iskati pridobitev Socializma ali celo (!) agrarno revolucijo s sredstvi politične revolucije, je pravcata utopija, ker nam celotna zgodovina pokaže, da politične spremembe tečejo od velikih ekonomskih revolucij in ne “vice versa” [obratno – op.]. Ali bi lahko najboljši geometer na svetu izdelal kaj bolj natančnega kot je ta demonstracija? Ko je ta argument osnoval s to nepremagljivo iznajdbo, Kropotkin svetuje ruskim revolucionarjem, da prenehajo s političnimi boji proti carizmu. Slediti morajo “takojšnjemu ekonomskemu” cilju. “Osvoboditev ruskih kmetov izpod jarma tlačanstva, ki jih je do zdaj obremenjeval, je torej prva naloga ruskega revolucionarja. S temi dejanji revolucionar nemudoma in posredno dela za dobroto ljudstva ... in se še naprej pripravlja za oslabitev centralizirane moči države in za njeno omejitev.”
Tako bo osvoboditev kmetov pripravila pot za oslabitev ruskega carizma. Ampak kako osvoboditi kmete, preden se strmoglavi carizem? Absolutna skrivnost! Takšna osvoboditev bi bila pravcato “čarovništvo”. Stari Liscow je imel prav, ko je rekel: “Lažje je in bolj naravno, da pišeš s prsti kot pa z glavo.”
Kakorkoli že, politična dejanja delavskega razreda morajo biti povzeta v teh parih besedah: “Nič politike! Živeli čisti ekonomski boj!” To je bakuninizem, ampak degenerirani bakuninizem. Bakunin je sam rotil delavce, naj se borijo za skrajšanje delavnika in večanje mezd. Anarhistični komunisti našega časa iščejo, “da bodo delavci razumeli, da nimajo nič za pridobiti od takšnih otroških iger kot so te, in da je lahko družba spremenjena samo z uničenjem institucij, ki ji vladajo.” Višanje plač je ravno tako brez kakršnekoli veze. “Severna in Južna Amerika, ali nam te ne dokazujejo, da se kadarkoli delavec pridobi višjo mezdo, cene potrošnje zvišajo proporcionalno, in da kjerkoli uspe delavcu pri pridobitvi 20 frankov na dan za njegovo mezdo, potrebuje 25 frankov, da lahko živi po standardu boljšega razrednega delavca, tako da je zmeraj pod povprečjem? Zmanjšanje delovnih ur je v vsakem primeru podpovprečno, ker bo kapital zmeraj nadoknadil s sistematično poostritvijo dela s sredstvi izboljšanih strojev. Marx je to jasno demonstriral kot beli dan.”
No, zahvala, da ima anarhistični idela dvojen izvor, gre prav Kropotkinu. In vse anarhistične “demonstracije” imajo tudi dvojen izvor. Po eni strani so izvzete iz vulgarnih priročnikov politične ekonomije, napisane iz strani najbolj vulgarnih buržujskih ekonomistov, npr., Grave-ova razprava o mezdah, ćemur bi Bastiat navdušeno zaploskal. Po drugi strani se “tovariši”, ki se spominjajo nekaj glede “komunističnega” izvora svojega ideala, obrnejo k Marxu in ga citirajo, brez da bi ga razumeli. Celo Bakunin je bil “popačen”, ko je citiral marksistične ideje. Sodobni anarhisti so, s Kropotkinom na čelu, še bolj popačeni.
Grave-ova nevednost, ta “globoki mislec”, je zelo izjemna na splošno, ampak, kar se tiče politične ekonomije, presega meje vseh verjetnosti. To je enakovredno s samoučnim geologom Kropotkinom, ki izjavlja najbolj pošastne izjave, kadarkoli se dotakne ekonomskega vprašanja. Žalujemo, da nam pomanjkanje prostora ne dovoljuje zabavati bralca z nekaj primeri iz anarhistične ekonomije. Morali se bodo zadovoljiti s tistim, ki jih je Kropotkin pridigal glede Marxove “presežne vrednosti”.
Vse to bi bilo zelo smešno, če ne bi bilo preveč žalostno, kot pravi ruski pesnik Lermontov. In res je žalostno. Kadar poskuša proletariat izboljšati svoj ekonomski položaj, pridejo “širokosrčni ljudje”, ki zelo nežno jamčijo svojo ljubezen do proletariata, zamahnejo iz vseh strani kompasa, in, odvisni od svojih šepajočih sklepov, nastavijo bodice v kolo gibanja, naredijo vse, da bi dokazali neumnost gibanja. Imeli smo takšen primer, ko se je šlo za osemurni delavnik, za katerega so se anarhisti bojevali, kadarkoli so se le lahko, z gorečnostjo, ki je vredna višjega cilja. Kadar proletariat tega ne opazi in mirno sledi svojemu “takojšnjemu ekonomskemu” cilju, – kot ima na žalost navado, da dela – se isti “širokosrčni ljudje” ponovno pojavijo nad sceno, oboroženi z bombami in obložijo vlado z želenimi in skrbno iskanimi pretvezami za napad na proletariat. To smo videli v Parizu na 1. maj l. 1890; to smo pogosto videli med stavkami. Imenitni so ti “širokosrčni možje”! In misliti si, da so med delavci možje, ki jih imajo za prijatelje, je čudaško, ker so te osebnosti v resničnosti najhujši sovražniki delavskega cilja!
Anarhist ne bo imel nič s “parlamentarizmom”, češ, da to proletariat samo uspava. Nič ne imel z “reformami”, češ da so reforme nič drugega kot veliki kompromisi s posedujočimi razredi. Hoče revolucijo, “polno, končno, takojšnjo in takojšnjo ekonomsko” revolucijo. Da bi dosegel ta cilj, se oboroži s posodo polno eksplozivnega materiala in jo vrže med javno gledališče ali restavracijo. Izjavi, da je to “revolucija”. Nam se pa to zdi nič drugega kot “takojšnja” norost.
Ni omembe vredno, da lahko buržuazna vlada, med zmerjanjem in obsojanjem avtorjev takšnih namenov, samo čestita takšni taktiki. “Družba je v nevarnosti!” “Caveant consules!” In policijski “konzuli” postanejo aktivni, javno mnenje ploska vsem reakcionarnim početjem, ki se zatekajo k ministrom, da bi “rešili družbo”. “Teroristični rešitelji družbe v uniformah, da bi si pridobili spoštovanje malomeščanske množice, se morajo pojaviti s svetniškim sijem pravih sinov 'svetega reda', hčere Nebes, bogate v blagoslovih, in k temu svetniškemu siju jim šolski poskusi (teh teroristov) pomagajo. Kakšen neumen bedak, izgubljen v svoji fantastični domišljiji, sploh ne vidi, da je samo lutka, ki pleše na ritem pametnejšega terorista – reakcionarne vlade; ne vidi, da strah in teror, ki ga povzroča, služi samo omrtvičenju pameti malomeščanske množice, da kriči o odobravanju vsakega pokola, ki naredi pot za reakcijo.”
Že NApoleon II. je od časa do časa popuščal v “izbruhih”, da še enkrat reši družbo, ki jo pokoravajo sovražniki reda. Umazana priznanja Andrieux-a, dejanja nemških in avstrijskih “agentov provokatorjev”, nedavna odkritja glede poskusa zoper madridskemu parlamentu, itd., obilno dokazujejo, da sedanje vlade dobivajo dober glas zaradi “tovarišev” in da bi bilo delo teroristov v uniformah veliko težje, če ne bi bili anarhisti tako željni pomagati.
Tako je potem, da podleži nizke vrste, kot je Joseph Peukert, vohunijo kot svetla luč anarhizma; tako je, da francoska buržoazija in duhovniki subvencionirajo “tovariše”, in da ministrstvo reda in zakona dela vse v svoji moči, da meče tančico čez te nejasne spletke. In tako tudi v imenu “takojšnje revolucije” anarhisti postanejo cenjeni stebri buržoazne družbe, ker oskrbujejo “raison d'etre” za najbolj “takojšnjo” in neposredno reakcionarno politiko.
Potemtakem je (zmeraj reakcionaren in konservativen) tisk pokazal slabo zakrinkano sočutje do anarhistov in je žaloval, da ne bodo socialisti, ki se zavedajo pomena njihovih ciljev in namenov, imeli nič z njimi. “Odganjajo jih stran kot uboge pse”, bedno izjavi pariški “Figaro”, glede izločitve anarhistov iz züriškega kongresa.
Anarhist je človek, ki je – kadar ni posredni policijski agent – vedno usojen, da ustvari obratno od tistega, kar je hotel.
“Poslati delavce v parlament,” je rekel Bordat, pred lyonskim sodiščem v l. 1893, “pomeni, da si mati, ki pelje hčer v bordel.” Tako tudi v imenu moralnosti anarhisti zavračajo politično akcijo. Ampak kakšen je izid njihovega strahu pred parlamentarno korupcijo? Poveličevanje kraje (“Daj denar v svojo denarnico,” je napisal Most v njegovem 'Freiheit', že l. 1880), junaštva Duvals-a in Ravachols-a, ki sta v imenu “cilja” zagrešila najbolj vulgarne in ogabne zločine. Ruski pisatelj Herzen nekje poroča, kako je ob prihodu v eno majhno italijansko mesto srečal samo duhovnike in razbojnike in je bil zelo zbegan, ker se ni mogel odločiti, kateri so bili duhovniki in kateri razbojniki. In to je položaj vsake nepristranske osebe danes; kako boš uganil, kje se “tovariš” konča in kje razbojnik začne? Sami anarhisti o tem niso zmeraj popolnoma prepričani, kot je bilo dokazano s protislovjem, ki ga je v njihovem činu povzročila afera Ravachol. Tako boljši med njimi, tisti katerih poštenost je absolutno nesporna, stalno nihajo v svojih pogledih “propagande dejanj”.
“Pogubiti propagando dejanj?” pravi Elysse Reclus. “Ampak kaj je ta propaganda, razen pridiganje o pridnem delu in ljubezni človeštva, naprimer? Tisti, ki imenujejo 'propagando dejanj', dejanja nasilja, samo dokazujejo, da niso razumeli pomena tega izraza. Anarhist, ki razume svojo vlogo si bo, namesto klanja enega ali drugega, izključno prizadeval, da pripelje to osebo do svojega stališča in da naredi iz njega strokovnjaka, ki bo delal “propagando dejanj” tako, da se bo izkazal za dobrega in pravičnega do vseh tistih, ki jih lahko sreča.”
Sploh ne bomo vprašali, kaj ostane od anarhista, ki se loči od taktike “propagande dejanj”.
Samo prosimo bralce, da premislijo o naslednjih besedah: “Urednik 'Sempre Avanti' je napisal Elysse-u Reclusu, sprašujoč ga o njegovem pravem mnenju Ravachola: 'Obožujem njegov pogum, njegovo dobrota srca, njegovo velikost duše, plemenitost, s katero odpušča sovražnikom, še prej pa izdejalcem. Komaj poznam par ljudi, ki bi ga lahko prekašali v dobrotnosti vodstva. Pridržujem si pravico vprašanja glede tega, kako daleč je daleč je želeno potisniti meja svoje pravice, in če raje ne bi drugi premisleki, ki so v gibanju zaradi človeške solidarnosti, preživeli. Še vedno sem izmed tistih, ki prepoznajo v Ravacholu heroja velikodušnosti.”
To se sploh ujema z izjavo, citirano zgoraj, in nesporno dokazuje, da državljan Reclus niha, da ne ve natančno, kje se njegovi “tovariši” končajo in razbojniki začnejo. Problem je težje rešljiv, ker je mnogo posameznikov, ki so obenem “razbojniki” in anarhisti. Ravochol ni bil izjema. V hiši anarhistov, pri Ortizu in Chiericottiju, ki sta bila nedavno tega aretirana v Parizu, so našli ogromno količino ukradenih dobrot. Niti ni samo v Franciji, da vidimo kombinacijo teh dveh očitno različnih poklicev. Dovolj bo, da spomnimo bralca dveh Avstrijcev, Kammererja in Stellmacherja.
Kropotkin nas hoče prepričati, da je anarhistična moralnost, svobodna moralnost brez vseh obligacij ali kazni, ki ni v skladu z utilitarističnim računanjem, enaka kot naravna moralnost ljudstva, “moralnost navade dobrega dela”. Moralnost anarhistov je moralnost oseb, ki gledajo nad vsem človeškim dejanjem z vidika neomejenih pravic posameznika, in ki, v imenu teh pravic, podajo sodbo “nekriv” za najhujša grozodejstva, na najbolj grozna samovoljna dejanja. “Kaj pomenijo žrtve,” je izjavil anarhistični pesnik Laurent Tailhade pri pojedini “okrasne” družbe na isti večer Vaillantovega izbruha, “če je kretnja lepa?”
Tailhade je dekadent, ki ima, zaradi svoje brezčutnosti, pogum izjavljati anarhistične neumnosti. Dejansko se anarhisti bojujejo z demokracijo, ker demokracija, kor sami pravijo, ni nič drugega kot tiranija “moralnosti navade dobrega dela”. Taka moralnost se vsiljuje nad manjšino. Ampak če je tako, v imenu katerega moralnega načela se potem anarhisti puntajo proti buržoaziji? Ker buržoazija ni manjšina? Ali, ker ne delajo, kar “hočejo” delati?
“Delaj, kar se ti poželi,” izjavljajo anarhisti. Buržoazija si “poželi” izkoriščati proletariat in to dela izjemno dobro. Tako sledijo anarhistični smernici in “tovariši” se zelo motijo o njihovem ravnanju. Vsi skupaj postanejo smešni, ko se bojujejo z buržoazijo v imenu žrtev buržoazije. “Ali je pomembna smrt nejasnih ljudi,” – nadaljuje anarhistični logik Tailhade – “če se na ta način posameznik potrdi!” Tukaj pa imamo pravo moralnost anarhistov; to je ravno morala kronanih glav. “Sic volo, sic jubeo!”
Kot sledi anarhisti v imenu revolucije služijo cilju reakcije; v imenu moralnosti priznavajo najbolj nemoralna dejanja; v imenu posamezne svobode pohodijo vse pravice svojih tovarišev.
In zato se celotna anarhistična doktrina potopi s svojo logiko samo. Če lahko vsak blaznež, ker si “poželi”, ubije kolikor hoče ljudi, potem ga bo družba, sestavljena z mnogo posamezniki, lahko prav gotovo pripeljala do pameti, ne zato, ker je to njena muhavost, ampak ker je to njena dolžnost, ker takšen je “conditio sine qua non” njenega obstoja.