Friedrich Engels
Izvor družine, privatne lastnine in države
Po Tacitovem pričevanju so bili Nemci zelo številno ljudstvo. Približno podobo o moči posameznih nemških ljudstev nam daje Cezar; število Usipetrov in Tenkterov, ki so se pojavili na levem bregu Rena, ceni na 180.000 glav, z ženskami in otroki vred. Torej približno 100.000 za posamezno pleme,* kar je že znatno več, kakor je bilo vseh Irokezov v njihovi zlati dobi, ko so - po številu niti 20.000 glav - postali strah in trepet vse dežele od Velikih jezer pa do rek Ohio in Potomac. Če skušamo po poročilih razvrstiti tista plemena, ki so se naselila v bližini Rena in so natančneje znana, zavzema tako posamično pleme na zemljevidu poprečno prostor približno enega pruskega upravnega okrožja, torej kakih 10.000 kvadratnih kilometrov ali 182 zemljepisnih kvadratnih milj. Rimska Gerinania Magna pa, ki sega tja do Visle, obsega okoli 500.000 kvadratnih kilometrov. Če vzamemo 100.000 kot povprečno število ljudi pri posameznih plemenih, bi bilo skupno v Germaniji Magni pet milijonov prebivalcev; za barbarsko skupino plemen znatno število, za naše razmere -- 10 glav na kvadratni kilometer ali 550 glav na zemljepisno kvadratno miljo - pa skrajno pičlo. S tem pa vseh Nemcev, ki so živeli takrat, še nikakor nismo zajeli. Vemo, da so vzdolž Karpatov in vse do ustja Donave prebivale nemške ljudske skupine gotskega porekla, Bastarni, Peukini in druge, ki so bile tako številne, da jih je štel Plinij [64] za peto glavno nemško pleme in da so tiste, ki so nastopile že leta 180 pred našim štetjem kot najemniki makedonskega kralja Perzeja, še v prvih letih Avgusta prodrle vse do bližine Odrina. Če računamo, da jih je bilo samo en milijon, je bilo v začetku našega štetja verjetno vseh Nemcev najmanj šest milijonov.
Po naselitvi v Germaniji se je prebivalstvo gotovo množilo čedalje hitreje; to bi dokazoval že samo prej omenjeni napredek v produkciji. Najdbe v šlezviških močvirjih so, kakor kažejo pripadajoči rimski novci iz 3. stoletja. V tem času je bila torej razširjena ob Vzhodnem morju že razvita kovinska in tekstilna produkcija, razvil se je živahen promet z rimsko državo in neki luksuz pri bogatejših - vse to so znamenja gosteje naseljenega prebivalstva. V tem času pa se je začela tudi splošna napadalna vojna Nemcev na vsej črti Rena, rimskega mejnega nasipa in Donave, od Severnega do črnega morja - kar je neposreden dokaz čedalje številnejšega prebivalstva in njegove težnje, da se razširi navzven. Tristo let so trajali boji in v tem času so se vsa glavna gotska plemena (razen skandinavskih Gotov in Burgundov) selila proti jugovzhodu in tvorila levo krilo velike napadalne črte, v katere centru so prodirali Visokonemci (Herminoni) ob Gornji Donavi, na njenem desnem krilu ob Renu pa Isgavoni, pozneje imenovani Franki; Ingavoni pa so osvojili Britanijo. Onemogla, brez krvi in pomoči, je bila rimska država konec 5. stoletja odprta vdirajočim Nemcem.
Nekaj strani prej smo stali ob zibeli antične grške in rimske civilizacije. Tu stojimo ob njeni krsti. Čez vse dežele okrog Sredozemskega morja se je skozi stoletja valil izravnavajoči valjar rimskega svetovnega gospostva. Kjer se ni upirala grščina, so se morali vsi narodni jeziki umakniti pokvarjeni latinščini; nobenih nacionalnih razlik ni več bilo, nobenih Galcev, Ibercev, Ligurov, Noričanov, vsi so postali Rimljani. Rimska uprava in rimsko pravo sta povsod razkrojila stare rodovne zveze in s tem poslednji ostanek krajevne in nacionalne samodejavnosti. Novo rimsko državljanstvo ni nudilo nikakega nadomestila; izražalo ni nikake narodnosti, ampak le pomanjkanje narodnosti. Povsod so zrasle prvine novih narodov; latinski dialekti različnih provinc so se čedalje bolj razhajali; naravne meje, ki so napravile prej iz Italije, Galije, panije in Afrike samostojna ozemlja, so še stale in jih je bilo tudi še čutiti. Toda nikjer ni bilo sile, ki bi strnila te elemente v nove narode; nikjer ni bilo sledu o razvojni sposobnosti, o odporni sili, nikar o stvariteljski sili: Neizmerno človeško množico velikanskega ozemlja le družila samo ena vez: rimska država; a ta je postala sčasoma najhujši sovražnik in zatiralec te množice. Province so uničile Rim; Rim je kakor druga mesta postal provincialno mesto - privilegirano, a ne več gospodujoče, ne več središče svetovne države, niti ne več prestolnica cesarjev in podcesarjev, ki so prebivali v Carigradu, Trierju, Milanu. Rimska država je postala velikanski zamotan stroj, namenjen samo izsesavanju svojih podložnikov. Davki, državna tlaka in dajatve vseh vrst so potiskali množice prebivalcev v čedalje večjo bedo; zaradi izsiljevanja namestnikov, davčnih izterjevalcev in vojakov se je stopnjeval pritisk do neznosnosti. Tako daleč je prišla rimska država s svojim svetovnim gospostvom: svojo pravico do obstoja je utemljevala z ohranitvijo reda navznoter in z obrambo proti barbarom navzven. Toda njen red je bil hujši od najhujšega nereda in državljani so hrepeneli po barbarih, pred katerimi naj bi jih branila, kot po svojih rešiteljih.
Družbeno stanje ni bilo nič manj obupno. Že v zadnji dobi republike je rimska oblast začela brezobzirno izkoriščati osvojene province; cesarstvo tega izkoriščanja ni odpravilo, ampak ga je, nasprotno, uredilo. Čim bolj je država propadala, tem bolj so rasli davki in dajatve, tem nesramneje so uradniki ropali in izsiljevali. Trgovina in industrija nista nikoli zanimali Rimljanov, gospodujočih nad ljudstvi; samo v obrestnem oderuštvu so prekosili vse, kar je bilo pred njimi in za njimi. Trgovina, kolikor so je še našli in se je je še ohranilo, je propadla zaradi uradniškega izsiljevanja; kar se je je še kako rešilo, pripada vzhodnemu, grškemu delu države, ki ga tukaj ne obravnavam. Splošno obubožanje, nazadovanje prometa, obrti, umetnosti, upadanje prebivalstva, propad mesta, vračanje kmetijstva na nižjo stopnjo - to je bil končni rezultat rimskega svetovnega gospostva.
Kmetijstvo, odločilna veja produkcije v vsem starem veku, je to spet postalo bolj kot kdaj koli prej. V Italiji so velikanske zemljiške komplekse (latifundije), ki so zavzemali od konca republike skoraj vse ozemlje, izkoriščali na dva načina. Ali kot pašnike, kjer so prebivalstvo nadomestili voli in ovce, za katerih oskrbovanje je bilo treba le malo sužnev, ali kot villae, ki so z množicami sužnjev gojile vrtnarstvo na veliko, deloma za lastnikov luksuz, deloma za prodajo na mestnih trgih. Veliki pašniki so se ohranili in še razširili. Vilska posestva in njihova vrtnarstva so propadla, ko so obubožali njihovi lastniki in propadla mesta. Latifundijsko gospodarstvo, osnovano na suženjskem delu, se ni več izplačalo; bilo pa je takrat edina možna oblika velike agrikulture. Pridelovanje na drobno je spet postalo edina donosna oblika. Vilo za vilo so razkosali na majhne parcele in jih izročali dednim zakupnikom, ki so plačevali določeno vsoto, ali pa partiarijem, bolj upraviteljem ko zakupnikom, ki so dobili za svoje delo šesti ali celo samo deveti del letnega pridelka. Toda te male poljske parcele so pretežno dajali v najem kolonom, ki so plačevali zanje določen letni znesek, bili navezani na grudo in ki so jih z njihovo parcelo vred lahko prodali; ti sicer niso bili sužnji, a tudi ne svobodni; niso se mogli ženiti s svobodnimi in njihovih zakonov niso imeli za polnoveljavne, ampak, kakor zakone sužnjev, za navadno priležništvo (contubernium). Bili so predhodniki srednjeveških tlačanov.
Antično suženjstvo se je preživelo. Niti na deželi v veliki agrikulturi niti v mestnih manufakturah ni prinašalo več dohodka, ki bi bil vreden truda - trg za njegove produkte je presahnil. V malem poljedelstvu in mali obrti pa, v kar se je skrčila velikanska produkcija iz zlate dobe države, ni bilo prostora za številne sužnje. Družba je imela prostor samo še za hišne in luksuzne sužnje bogatašev. Toda odmirajočega suženjstva je bilo še zmerom toliko, da so vsako produktivno delo kot dejavnost, ki pritiče samo sužnjem, imeli za nevredno svobodnega Rimljana - to pa je bil zdaj vsakdo. Zato je po eni strani čedalje bolj raslo število osvobojenih sužnjev, ker so bili odveč in so postajali breme, na drugi strani pa so se množili ponekod koloni, ponekod propadli svobodnjaki (ki so bili podobni "poor whites" v nekdanjih suženjskih državah Amerike). Krščanstvo niti najmanj ni krivo, da je antično suženjstvo počasi izumiralo. V rimski državi je živelo stoletja skupaj s suženjstvom in tudi pozneje kristjanom nikoli ni preprečilo trgovine s sužnji; niti Nemcem na severu niti Benečanom ob Sredozemskem morju, kakor tudi ne kasnejšega trgovanja s črnci.** Suženjstvo se ni več splačalo, zato je izumrlo. Toda umirajoče suženjstvo je zapustilo svoje strupeno želo, ker je obsojalo produktivno delo svobodnih. V tem je bila slepa ulica, v kateri je rimski svet obtičal: suženjstvo je bilo ekonomsko nemogoče, delo svobodnih pa moralno obsojeno. Prvo ni več moglo, drugo še ni moglo biti osnovna oblika družbene produkcije. Edino, kar je moglo pomagati, je bila popolna revolucija.
V provincah ni bilo nič bolje. Največ poročil imamo iz Galije. Poleg kolonov so bili tam še svobodni mali kmetje. Da bi bili varni pred nasiljem uradnikov, sodnikov in oderuhov, so se pogosto zatekali pod varstvo, patronat kakega mogočnika; in sicer niso delali tega samo posamezniki, ampak cele občine, tako da so cesarji v četrtem stoletju to večkrat prepovedali. Toda, kaj je to pomagalo tistim, ki so iskali varstva? Patron jim je stavil pogoj, da prenesejo nanj lastnino svojih zemljišč, za kar jim je zagotovil dosmrtni užitek zemljišč - zvijača, ki si jo je sveta Cerkev zapomnila in jo v 9. in 10. stoletju zaradi povečanja božjega kraljestva in svoje zemljiške posesti pridno posnemala. Takrat, okoli leta 475, je bil škof Salvianus iz Marseilla, seveda še ves ogorčen nad tako tatvino in je pripovedoval, da je postal pritisk rimskih uradnikov in velikih zemljiških gospodov tako hud, da je mnogo "Rimljanov" bežalo v kraje, ki so jih že zasedli barbari, in da se tam naseljeni rimski državljani ničesar bolj ne boje, kakor da bi spet prišli pod rimsko gospostvo. [65] Da so starši takrat zaradi revščine svoje otroke pogosto prodajali v suženjstvo, dokazuje neki zakon, ki so ga izdali proti temu.
Za to, da so nemški barbari osvobodili Rimljane njihove lastne države, so jim vzeli dve tretjini vse zemlje in si jo razdelili med seboj. Delili so jo po gentilni ureditvi; zaradi razmeroma majhnega števila osvajalcev so zelo velika ozemlja ostala nerazdeljena in so postala posest deloma vsega ljudstva, deloma posameznih plemen in gensov. V vsakem gensu so orno zemljo in pašnike razdelili z žrebom v enakih delih med posamezna gospodinjstva; ali so čez čas delitve ponovili, ne vemo, vsekakor pa so v rimskih provincah kmalu prenehale, posamezni deleži pa so postali odtujljiva privatna lastnina, alod. Gozdovi in pašniki so ostali nerazdeljeni za skupno uporabo; ta uporaba in tudi način obdelovanja razdeljene zemlje sta bila urejena po starih običajih in s skupnim sklepom. Čim dlje je bival gens v svoji vasi in čim bolj so se Nemci in Rimljani polagoma stapljali, tem bolj se je sorodstveni značaj vezi umikal teritorialnemu; gens je izginjal v marki, v kateri je seveda iz sorodstva njenih članov še dovolj pogosto videti sledove njenega izvora. Tako je prešla gentilna ureditev neopazno v krajevno ureditev, vsaj v deželah, kjer se je ohranila marka - v severni Franciji, Angliji, Nemčiji in Skandinaviji - ter ostala tako sposobna, da se prilagodi državi. Vendar je ohranila prvotni demokratični značaj, ki je odlika vse gentilne ureditve, in čeprav se je kasneje pod zunanjim pritiskom izrodila, je od nje vendar še nekaj ostalo in postalo orožje v rokah zatiranih, živo vse do današnjih dni.
Če se je potemtakem krvna vez v gensu kmalu izgubila, je bila to pač posledica tega, da so se njeni organi tudi v plemenu in v vsem ljudstvu izrodili zavoljo osvajanja. Vemo, da je gospostvo nad podložniki nezdružljivo z gentilno ureditvijo. Tu vidimo to v velikem merilu. Nemška ljudstva, gospodarji rimskih provinc, so morala to, kar so osvojila, organizirati. Toda rimskih množič ni bilo mogoče niti sprejeti v gentilne organizme niti jim vladati s pomočjo teh organizmov. Na čelo rimskih krajevnih upravnih enot, ki so jih sprva večinoma še ohranili, je bilo treba namesto rimske države postaviti kako drugo oblast, to pa je mogla biti samo druga država. Organi gentilne ureditve so se morali zato spremeniti v državne organe, in sicer zaradi pritiska okoliščin, zelo naglo. Najbližli predstavnik osvajajočega ljudstva je bil vojskovodja. Da bi bilo osvojeno ozemlje zavarovano navznoter in navzven, je bilo treba okrepiti njegovo moč. Prišel je čas, da se vojskovodja izpremeni v kralja; in to se je zgodilo.
Vzemimo za primer frankovsko državo. V njej so zmagovitim Salijcem pripadle v popolno posest ne le obširne rimske državne domene, ampak vrh tega tudi vsi veliki deli zemlje, ki niso bili razdeljeni med večje in manjše okrožne in markine srenje, posebno vsi večji gozdni kompleksi. Prvo, kar je storil francoski kralj, ki se je bil spremenil iz preprostega vrhovnega vojskovodje v resničnega deželnega kneza, je bilo, da je to ljudsko lastnino spremenil v kraljevo last, jo ukradel ljudstvu in jo podaril ali podelil svojemu spremstvu. To spremstvo, sprva njegovo osebno vojaško spremstvo in nižji vojaški poveljniki, se je kmalu pomnožilo ne le z Rimljani, ti. poromanjenimi Galci, ki so zaradi svoje pisarske umetnosti, izobrazbe, znanja romanskega deželnega in latinskega knjižnega jezika in tudi deželnega prava, postali kralju kmalu neogibno potrebni, ampak tudi s sužnji, tlačani in osvobojenci, ki so sestavljali njegov dvor in med katerimi je izbiral svoje ljubljence. Vsem tem je najprej podarjal, pozneje pa v obliki beneficijev podeljeval kose ljudske zemlje, sprva povečini za čas kraljevega življenja [66] - in tako je bil na stroške ljudstva ustvarjen temelj novemu plemstvu.
A to še ni vse. Tako zelo prostrani državi ni bilo več mogoče vladati s sredstvi stare gentilne ureditve; svet starešin, tudi če bi ga ne bili že zdavnaj opustili, bi se ne mogel sestajati in ga je zato kmalu nadomestila stalna kraljeva okolica; stara ljudska skupščina je na videz še obstajala, a je tudi čedalje bolj postajala samo skupščina nižjih poveljnikov vojske in novih velikašev. Svobodni kmetje, ki so imeli zemljo, večina frankovskega ljudstva, so bili popolnoma izčrpani in propadli zaradi večnih državljanskih in osvajalnih vojska - le-teh posebno za Karla Velikega - kakor nekdaj rimski kmetje v poslednjih časih republike. Tisti, ki so bili sprva sestavljali vso vojsko, po osvojitvi Francije pa njeno jedro, so v začetku devetega stoletja tudi obubožali, da je mogel na vojno komaj še vsak peti moški. Namesto poziva svobodnih kmetov na vojno, ki ga je izdal kralj neposredno, je stopila vojska, sestavljena iz služabnikov novih velikašev, med njimi tudi podložniških kmetov, potomcev tistih, ki prej niso poznali gospoda razen kralja, še poprej pa sploh nobenega gospoda, tudi kralja ne. Za Karlovih naslednikov se je dokončalo propadanje frankovskega kmečkega stanu in sicer zaradi notranjih vojn, slabosti kraljevske oblasti in njej ustrezajoče samovoljnosti velikašev, katerim se je pridružila še samovoljnost za dednostjo svoje službe pehajočih se okrožpih grofov, [67] ki jih je postavil Karel, in končno zaradi vpadov Normanov. Petdeset let po smrti Karla Velikega se je znašla frankovska država prav tako hrez odpora na tleh pred Normani, kakor štiristo let poprej rimska država pred Franki.
A ne samo vnanja nemoč, tudi notranji družbeni red ali bolje nered je bil skorajda enak. Svobodni frankovski kmetje so bili v podobnem položaju kakor njihovi predniki, rimski koloni. Uničeni zaradi vojn in pustošenja so se morali zateči v varstvo novih velikašev ali Cerkve, ker je bila kraljevska oblast prešibka, da bi jih varovala. Toda drago so morali plačati to varstvo. Kakor nekdaj galski kmetje, so morali lastništvo svojega posestva izročiti svojemu zaščitniku in so ga v različnih, spreminjajočih se oblikah sprejeli spet od njega v zakup, a zmerom le za služnost in dajatve. Brž ko so prišli v to obliko odvisnosti, so izgubljali čedalje bolj tudi osebno svobodo; po nekaj generacijah so bili večidel že tlačani. Kako naglo je propadel svobodni kmečki stan, priča lrminonov urbar opatije Saint-Germain-des-Prés, [68] takrat pri Parizu, zdaj že v Parizu. Na prostranem, po okolici razsejanem posestvu te opatije je bilo še za vlade Karla Velikega 2788 domačij, ki so bile skoraj brez izjeme v rokah Frankov z nemškimi imeni. Med njimi je bilo 2080 kolonov, 35 litov, [69] 220 sužnjev in samo 8 svobodnih nižjih vazalov! Navada, da je dal zaščitnik prepisati kmetovo zemljišče v svojo last in da mu ga je nato vrnil samo v dosrnrtni užitek, navada, ki jo je Salvianus proglasil za brezbožno, je postala zdaj splošna tudi v razmerju Cerkve do kmetov. Tlaka, ki so jo čedalje bolj uvajali, je imela svoj vzor v rimskih angarijah, v prisilnem delu za državo in tudi v služnostih, ki so jih morali opravljati člani nemške marke pri gradnji mostov in potov in pri drugih delih za skupno korist. Na videz je torej večina prebivalstva po štiristo letih prišla spet čisto na izhodišče.
To pa je dokazovalo samo dvoje: prvič, da sta struktura družbe in razdelitev lastnine v propadajoči rimski državi popolnoma ustrezali tedanji stopnji produkcije v kmetijstvu in industriji, da je bila torej ta stopnja nujna; in drugič, da se ta stopnja produkcije v naslednjih štiristo letih ni niti bistveno znižala niti bistveno zvišala, da je torej z isto nujnostjo ustvarila spet enako razdelitev lastnine in iste razrede prebivalstva. V zadnjih stoletjih rimskega cesarstva je mesto izgubilo svojo nekdanjo oblast nad podeželjem in je v prvih stoletjih nemškega gospostva ni na novo pridobilo. To predpostavlja nizko razvojno stopnjo tako kmetijstva kakor industrije. Ves ta položaj je nujno porajal velike gospodujoče zemljiške posestnike in odvisne male kmete. Kako nemogoče je bilo vcepiti taki družbi na eni strani rimsko latifundijsko gospodarstvo s sužnji, na drugi strani novejše obdelovanje na veliko, s tlačanskim delom, dokazujejo velikanski poizkusi Karla Velikega z znamenitimi cesarskimi vilami, ki niso zapustili skoraj nobenega sledu. Nadaljevali so jih samo samostani in edinole zanje so bili plodni; toda samostani so bili nenaravni družbeni organizmi, osnovani na samstvu; ustvariti so mogli nekaj izjemnega, prav zaradi tega pa so morali tudi ostati izjeme.
In vendar so ljudje v teh štiristo letih napredovali. Čeprav najdemo ob koncu skoraj iste glavne razrede kakor v začetku, so se ljudje, ki so sestavljali te razrede, vendarle spremenili. Izginilo je antično suženjstvo, izginili so propadli revni svobodnjaki, ki so delo prezirali kot suženjsko opravilo. Med rimskim kolonom in novim podložnikom je bil svobodni frankovski kmet. "Brezkoristni spomin in prazni prepir" propadajočega rimljanstva je bil mrtev in pokopan. Družbeni razredi devetega stoletja niso nastajali v pogrezanju propadajoče civilizacije, ampak v porodnih krčih nove civilizacije. Novo pokolenje, gospodarji in služabniki, je bilo, v primeri z rimskimi predhodniki, pokolenje mož. Odnos med mogočnimi zemljiškimi gospodi in služečimi kmeti, ki je za Rim pomenil obliko brezizhodnega propada antičnega sveta, je bil zdaj izhodišče novega razvoja. In še nekaj! Naj se zde ta štiri stoletja še tako neproduktivna, en velik proizvod so zapustila: moderne narodnosti, novo oblikovanje in razčlenjevanje zahodnoevropskega človeštva za bodočo zgodovino. Nemci so dejansko na novo poživili Evropo, zato se razpadanje držav v germanski periodi ni končalo z normansko-saracenskim podjarmljenjem, ampak z nadaljnjim razvojem beneficijev in pokroviteljstva (komendacije) [70] v fevdalizem in s tako silno pomnožitvijo prebivalstva da je bilo komaj dvesto let kasneje mogoče brez škode utrpeti močno puščanje krvi v križarskih vojnah.
A kaj je bilo skrivnostno čarovno sredstvo, s katerim so Nemci umirajoči Evropi vdihnili novih življenjskih moči? Je bila mar nemškemu ljudstvu prirojena čudežna moč, o kakršni nam pleteniči naše šovinistično zgodovinopisje? Nikakor ne. Nemci so bili, posebno takrat, zelo nadarjeno arijsko pleme in sredi polnega, živega razvoja. Toda Evrope niso pomladile njihove specifične nacionalne lastnosti, ampak kratko in malo - njihovo barbarstvo, njihova gentilna ureditev.
Njihova osebna sposobnost in hrabrost, njihova svobodoljubnost in demokratični instinkt, ki je gledal v vseh javnih zadevah svoje lastne zadeve, skratka, vse tiste lastnosti, ki jih je Rimljan izgubil in ki so bile edine sposobne ustvariti iz blata rimskega sveta nove države in omogočiti rast novih narodnosti kaj je bilo to drugega kakor značilnosti barbara na višji stopnji, plodovi njegove gentilne ureditve?
Če so preobrazili antično obliko monogamije, omilili gospostvo mož v družini, dali ženi višji položaj, kakor ga je klasični svet kdaj koli poznal, kaj neki jih je usposobilo za to, če ne njihovo barbarstvo, njihovi gentilni običaji, njihova še živa dediščina iz dobe materinskega prava?
Če so vsaj v treh najvažnejših deželah, v Nemčiji; v severni Franciji in v Angliji, prenesli v fevdalno državo del prave gentilne ureditve v obliki marke in s tem dali zatiranemu razredu, kmetom, tudi v najtršem srednjeveškem tlačanstvu neko krajevno povezanost in sredstvo odpora, kakršnega niso imeli gotovega pri roki niti antični sužnji niti moderni proletarci - čemu neki so to dolžni, če ne svojemu barbarstvu, svojemu izključno barbarskemu načinu naseljevanja po rodovih?
In naposled, če so mogli razviti in splošno uveljaviti milejšo obliko hlapčevstva, kakršno so imeli že v domovini in v katero je čedalje bolj prehajalo tudi suženjstvo v rimski državi, obliko, ki daje, kakor je prvi poudaril Fourier, [71] zasužnjenim sredstvo, da se polagoma osvobode (fournit aux cultivateurs des moyens d'affranchissement collectif et progressif); [72] obliko; ki se s tem dviga visoko nad suženjstvo, v katerem je mogoča samo neposredna osvoboditev posameznika brez predhodnega stanja (odprave suženjstva s pomočjo zmagovite vstaje stari vek ne pozna) - medtem ko so tlačani srednjega veka polagoma dejansko dosegli svojo osvoboditev kot razred - komu neki smo dolžni zahvalo za to, če ne njihovemu barbarstvu, zaradi katerega še niso prišli do popolnega suženjstva, ne do antičnega delovnega suženjstva in ne do orientalskega hišnega suženjstva?
Vse, kar so vsadili Nemci življenjskega in oživljajočega v stari rimski svet, je bilo barbarstvo. Samo barbari so zares sposobni, da pomlade svet, ki trpi za umirajočo civilizacijo. A najvišja stopnja barbarstva, do katere in na katero so se povzpeli Nemci pred preseljevanjem narodov, je bila ravno najbolj prikladna za ta proces. To nam pojasni vse.
[*] Tukaj navedeno število potrjuje neko mesto v Diodoru, ki govori o galskih Keltih: V Galiji prebiva mnogo ljudstev neenake številčne moči. Pri največjih znaša število ljudi približno 200.000, pri najmanjših 50.000.Ť (Diodorus Siculus, V: 25.) Poprečno torej i25.000. Galska plemena je treba zaradi njihovega višjega razvojnega stanja imeti brezpogojno za nekoliko številnejša kakor nemška.
[**] Po poročilu škofa Liutpranda iz Cremone, je bila v 10. stoletju v Verdunu, torej v svetem nemškem cesarstvu, glavna proizvodna panoga fabrikacija evnuhov ki so jih z velikim dobičkom eksportirali v Španijo za mavrske hareme. [Engels navaja iz Liutprandovega dela "Antapodosis", VI. knj., 6. pogl.]
[64] Plinij st.: "Naturalis historia", IV. knj., 14. pogl.
[65] Salvianus: "De gubernatione dei" ("0 božjem vladanju"), V. knj., 8. pogl.
[66] Za uživanje zemlje, ki mu je bila v obliki beneficija podeljena s tlačani vred, je moral prejemnik (beneficiar) opravljati za podeljevalca določene največkrat vojaške obveznosti. S smrtjo kogarkoli od obeh, bodisi podeljevalca ali beneficiarja, je prejšnje razmetje ugasnilo: ali je moral podeljevalčev naslednik znova podeljevati beneficije ali pa je moral beneficiarjev naslednik spet šele dobiti beneficij. Kasneje so beneficiji postali dedni. Podeljeval jih ni samo kralj, ampak so se tega oprijeli tudi velikaši in Cerkev. Podeljevalec je tudi lahko vzel beneficij nazaj, če beneficiar ni izpolnjeval svojih obveznosti. Sistem beneficijev je pripomogel k zasužnjevanju kmetov, k oblikovanju vazalskih odnosov in fevdalne hierarhije.
[67] Okrožni grofje (Gaugrafen) so bili kraljevi uradniki in so opravljali sodne, policijske in vojaške posle v svojem okrožju (Gau) oz. grofiji. Po letu 877 so njihove službe postale dedne.
[68] Ta seznam zemljišč je sestavil opat Irminon v 9. stoletju.
[69] Napol svobodni kmetje, ki pa so morali opravljati tlako in oddajati davščine.
[70] Če je bil kdo prisiljen zateči se pod "pokroviteljetvo" močnejšega, se je moral obvezati za vojaško ipd. službovanje ali pa je moral "zaščitniku" predati svojo zemljo. To zemljo je nato lahko spet dobil v fevd, v dosmrtni užitek.
[71] Fourier: "Théorie des quatre mouvements et des destinees generales" ("Teorija štirih gibanj in splošnih usod"), prva izdaja 1808.
[72] "Daje poljedelcem sredstva, da se osvobode kolektinno in postopno".