Friedrich Engels
Izvor družine, privatne lastnine in države
Grki so bili kakor Pelazgi in drugi plemensko sorodni narodi organizirani že od predzgodovinskih časov po istem organskem redu kakor Amerikanci: gens, fratrija, pleme, zveza plemen. Fratrije lahko tudi ni bilo, kakor npr. pri Dorcih; ni bilo potrebno, da bi se zveza plemen že povsod izoblikovala, toda v vseh primerih je bil gens enota. Grki so tedaj, ko so stopili v zgodovino, stali na pragu civilizacije; med njimi in ameriškimi plemeni, o katerih smo govorili prej, sta skoraj dve celi veliki razvojni razdobji, za kateri so Grki herojske dobe pred Irokezi. Zato tudi grški gens nikakor ni več arhajski gens Irokezov, vpliv skupinskega zakona začne močno bledeti. Materinsko pravo se je umaknilo očetovskemu; s tem je zasekalo nastajaoče privatno bogastvo svojo prvo vrzel v gentilno ureditev. Druga vrzel je bila naravna posledica prve: ker bi z uvedbo očetovskega prava prešlo premoženje bogate dedinje po poroki na njenega moža, torej v drugi gens, so podrli temelj vsega gentilnega prava in v tem primeru niso le dovolili, ampak so ukazali, naj se omoži dekle s članom istega gensa, da bi ta ohranil njeno premoženje.
Po Grotejevi grški zgodovini [26] vežejo posebno atenski gens:
1. Skupne verske slovesnosti in izključna pravica duhovščine do čaščenja določenega boga, namišljenega očeta gensa, ki ga kot takega označujejo s posebnim priimkom.
2. Skupno pokopališče (prim. Demostenovega "Evbulida"). [27]
3. Pravica do medsebojnega dedovanja.
4. Medsebojna obveznost pomoči, varstva in podpore v primeru nasilja.
5. Medsebojna pravica in dolžnost možitve v gensu v nekaterih primerih, posebno kadar je šlo za sirote ali za dedinje.
6. Vsaj v nekaterih primerih skupna lastnina z lastnim arhontom (predstojnikom) in zakladnikom.
Dalje je združitev v fratrijo vezala več gensov, vendar ne tako tesno; a tudi tukaj najdemo podobne medsebojne pravice in dolžnosti, predvsem skupnost določenih verskih obredov in pravico do zasledovanja, če bi bil ubit kakšen član fratrije. Vse fratrije enega plemena so imele skupne redno se ponavljajoče svete slovesnosti, ki jim je bil na čelu iz vrst plemičev (eupatridov) izvoljeni phylobasileus (plemenski predstojnik).
Toliko Grote. A Marx dodaja:
"Skozi grški gens gleda divjak (npr. Irokez), in sicer prav očitno." Še bolj očiten pa postane, brž ko ga nekoliko podrobneje raziščemo.
Za grški gens je namreč nadalje značilno:
7. Pokolenje po očetovskem pravu.
8. Prepoved ženitve med člani gensa, razen kadar gre za dedinje.
Ta izjema in njena formulacija kot zapoved dokazujeta veljavnost starega pravila.
To pravilo prav tako izhaja iz splošno veljavnega načela, da se je žena s poroko
odrekla verskim obredom svojega gensa in prestopila v gens svojega moža, v katerega
fratrijo so jo tudi vpisali. Poroka izven gensa je bila zaradi tega in glede
na slovito mesto v Dikearhu [28] pravilo, Becker pa v "Hariklesu"
[29] naravnost trdi, da se nihče ni smel poročiti s članom istega gensa.
9. Pravica adopcije v gens; izvršili so jo z adopcijo v družino, toda z javnimi formalnostmi in le izjemoma.
10. Pravica voliti in odstavljati predstojnike. Da je imel vsak gens arhonta,
vemo; da je bila služba v določenih družinah dedna, ni rečeno nikjer. Domnevamo,
da vse do konca barbarstva ni bilo striktne dednosti, saj je nikakor ni mogoče
spraviti v sklad z razmerami, v katerih so imeli v gensu bogati in revni docela
enake pravice.
Ne samo Grote, ampak tudi Niebuhr, Mommsen in vsi drugi dosedanji zgodovinarji klasičnega starega veka so se pri razlagi gensa urezali. Naj so še tako pravilno orisali mnogo njegovih značilnosti, so zmerom videli v njem le skupino družin in si s tem onemogočili razumevanje narave in izvora gensa. V gentilni ureditvi ni bila družina nikdar organizacijska enota in tudi ni mogla biti, ker sta mož in žena nujno spadala v dva različna gensa. Gens je v celoti spadal k fratriji, fratrija k plemenu. Družina je pripadala na pol gensu moža, na pol gensu žene. Tudi država v javnem pravu ne priznava družine; družina obstoji do danes le za privatno pravo. In vendar izhaja vse naše dosedanje zgodovinopisje iz absurdne domneve, ki je postala nedotakljiva posebno v 18. stoletju, da je monogamna posamična družina, ki je pač komaj starejša od civilizacije, jedro, okoli katerega sta se polagoma kristalizirali družba in država.
"Gospodu Groteju je treba še povedati," dostavlja Marx, "da so gensi, čeprav jih izvajajo Grki iz svoje mitologije, starejši kakor mitologija s svojimi bogovi in polbogovi, ki so jih gensi sami ustvarili."
Morgan zelo rad navaja Groteja, ker je ugledna in vendar docela nesumljiva priča. Dalje pripoveduje, da ima vsak atenski gens ime, izvedeno iz imena njegovega namišljenega praočeta, in da so pred Solonom na splošno in še po Solonu, če ni bilo oporoke, pokojnikovi gentilni tovariši (gennetes) dedovali njegovo premoženje, in da so v primeru uboja imeli najprej sorodniki, nato gentilni tovariši in končno člani fratrije ubitega pravico in dolžnost, da pred sodišči zasledujejo zločinca:
"Vse, kar slišimo o najstarejših atenskih zakonih, sloni na razdelitvi v gense in fratrije."[30]
O izvoru gensov iz skupnih pradedov so si "učenjaški filistri" (Marx) zelo belili glave. Ker jih imajo seveda za čisto mitične, si nikakor ne morejo razložiti nastanka gensa iz družin, ki živijo druga poleg druge in niso prvotno sploh nič sorodne med seboj; in vendar morajo to storiti, če hočejo pojasniti že samo obstoj gensa. Zato je dosti puhlega besedovanja, ki se vrti v začaranem krogu in ne more dalje od trditve: rodovnik je sicer bajka, toda gens je resničnost. Naposled pa pravi Grote - pripombe med oklepaji so Marxove - takole:
"O tem rodovniku le redko slišimo, ker prihaja pred javnost samo ob določenih, posebno slovesnih prilikah. Toda manjši gensi imajo skupne verske obrede (kako nenavadno, Mr. Grote) in skupnega nadčloveškega pradeda ter rodovnik, prav tako kakor znamenitejši gensi (kako nadvse nenavadno je to, g. Grote, pri manjših gensih!) osnovni načrt in idealna osnova (cenjeni gospod, ne idealna, temveč karnalna, germanice fleischlich!) je bila pri vseh ista."
Marx povzema Morganov odgovor na to trditev takole: "Sistem krvnega sorodstva, ki ustreza gensu v njegovi prvotni obliki - in Grki so kakor vsi drugi smrtniki imeli nekoč to obliko - je ohranil poznavanje sorodstev med vsemi člani gensa. Teh stvari, ki so bile zanje izredno pomembne, so se učili že v praksi od mladih nog. Ko je družina postala monogamna, so na to pozabili. Gentilno ime je ustvarilo rodovnik, ob katerem se je zdel rodovnik posamične družine nepomemben. Zdaj je bilo to ime tisto, ki naj bi varovalo dejstvo skupnega pokolenja njegovih nosilcev; toda rodovnik gensa je segal tako daleč nazaj, da ga člani svojega medsebojnega resničnega sorodstva niso mogli več dokazati, razen v redkih primerih pri novejših skupnih prednikih. Ime samo je bilo dokaz skupnega izvora, in sicer za vse veljaven dokaz, izvzemši pri adopciji. Nasprotno pa je dejansko zanikanje vsakršnega sorodstva med gentilnimi tovariši, kakor delata to Grote in Niebuhr, zanikanje, ki spreminja gens v docela izmišljeno tvorbo, vredno 'idealnih', se pravi zapečkarskih pismoukov. Ker je posebno s pojavom monogamije pomaknjena zveza med pokolenji daleč v davnino in ker se minula resničnost zrcali v mitološki fantastični tvorbi, so vrli filistri sklepali in še sklepajo, da je v njihovi fantaziji porojeni rodovnik ustvaril resnične gense."
Fratrija je bila, kakor pri Amerikancih, materin gens, ki se je razcepil v več mlajših gensov, jih družil in vse še pogosto izvajal iz skupnega praočeta. Tako so po Groteju
"vsi v istem času živeči člani Hekatejeve fratrije imeli istega boga za praočeta v šestnajstem kolenu": vsi gensi te fratrije so bili torej dobesedno bratski gensi. Fratrija nastopa kot vojaška enota še pri Homerju na znamenitem mestu, kjer svetuje Nestor Agamemnonu: "Razvrsti može po plemenih in fratrijah, da bo fratrija pomagala fratriji in pleme plemenu."[31] - Sicer je imela fratrija pravico in dolžnost doseči kazen za umor svojega pripadnika; torej v prejšnji dobi tudi obveznost krvnega maščevanja. Dalje ima fratrija skupna svetišča in praznike, kakor so sploh za nastanek vse grške mitologije iz podedovanega staroarijskega kulta narave bili bistven pogoj gensi in fratrije, v katerih se je grška mitologija razvijala. Fratrija je imela dalje predstojnika (phratriarchos) in po De Coulangesu tudi zborovanja ter obvezujoče sklepe, sodstvo in upravo. Celo poznejša država, ki gensa ni upoštevala, je pustila fratriji nekatere javne uradne posle.
Pleme sestoji iz več sorodnih fratrij. V Atiki so bila štiri plemena, vsako je imelo po tri fratrije, in vsaka izmed teh je štela trideset gensov. Taka zaokrožitev skupin terja zavestno, načrtno poseganje v spontano nastali red. Kako, kdaj in zakaj se je to zgodilo, o tem grška zgodovina, ki so se je Grki sami spominjali samo do herojskih časov, molči.
Razlike v dialektih se pri Grkih, ki so bili stisnjeni na sorazmerno majhnem prostoru, niso tako razvile kakor v prostranih ameriških gozdovih, a tudi tukaj najdemo združena v večjo celoto samo plemena z istim glavnim narečjem in celo mala Atika je imela poseben dialekt, ki je postal kasneje, kot splošni jezik proze, vladajoči dialekt.
V homerskih pesmih so grška plemena povečini združena že v narodiče, pri katerih pa so gensi, fratrije in plemena še docela ohranili svojo samostojnost. Stanovali so že v mestih, ki so bila utrjena z obzidjem; število prebivalstva se je dvigalo z naraščanjem čred, poljedelstva in s prvo obrtjo; hkrati s tem so rasle razlike v bogastvu in z njimi aristokratski element v stari, primitivni demokraciji. Posamezni narodiči so se nenehoma vojskovali za posest najboljših kosov zemlje in pač tudi zaradi plena; suženjstvo vojnih ujetnikov je bilo že priznana ustanova.
1. Stalna oblast je bil svet, bulé, ki so ga sprva pač sestavljali vsi predstojniki gensov, pozneje pa, ko je postalo njihovo število preveliko, so jih izbirali; to je nudilo priložnost, da se izoblikuje in okrepi aristokratski element; tako npr. pravi Dionizij izrecno, da so sestavljali svet v herojski dobi odličniki (kratistoi). [32] Svet je v važnih zadevah odločal dokončno; tako je sprejel pri Aishilu tebanski svet v nekem primeru odločilni sklep, da se Eteokles častno pokoplje, Polyneikovo truplo pa vrže psom v hrano. Ko se je ustanovila država, se je ta svet spremenil v senat.
2. Ljudska skupščina (agora). Pri Irokezih smo videli, da je ljustvo, moški in ženske, stalo okoli skupščine sveta, posegalo na urejen način v razgovore in tako vplivalo na sklepe sveta. Pri homerskih Grkih se je ta "Umstand",[33] da rabimo staronemški pravni izraz, razvil že v popolno ljudsko skupščino, prav tako kakor pri Nemcih v pradobi. Sklical jo je svet, da sklepa o važnih zadevah; vsak moški se je lahko oglasil k besedi. Odločitev so sprejeli z dviganjem rok (v Aishilovih "Prosilkah zavetja") ali z vzklikom. Bila je suverena v poslednji instanci, kajti, pravi Schoemann ("Grške starožitnosti"):
"Če gre za izvršitev stvari, ki zahteva sodelovanje ljudstva, nam Homer ne razodene nobenega sredstva, kako bi bilo mogoče ljudstvo prisiliti k sodelovanju proti njegovi volji."
V tem času namreč, ko je bil vsak odrasli moški član plemena vojščak, ni bilo še nobene javne oblasti, ki bi bila ločena od ljudstva in ki bi jo bilo mogoče postaviti proti ljudstvu. Primitivna demokracija je bila še vsa v cvetu in to dejstvo mora biti izhodišče za presojo moči in položaja tako sveta kakor bazileja.
3. Vojskovodja (basileus). Glede tega pripominja Marx:
"Evropski učenjaki, povečini rojeni sluge knezov, opisujejo bazileja kot nekakega monarha v modernem smislu besede. Republikanski vankee Morgan temu ugovarja in zelo ironično, toda pravilno pravi o uglajenem Gladstonu in njegovi 'uventus mundi':
"Gospod Gladstone nam predstavlja grške poglavarje iz junaške dobe kot kralje in kneze in dodaja, da so bili tudi gentlemani; toda sam mora priznati: na splošno se zdi, da je običaj ali zakon nasledstva po prvorojenstvu zadostno, toda ne preveč ostro določen."
[Morgan, op. , str. 255 . -Ured.]
Tudi gospodu Gladstonu samemu se mora pač zdeti, da je tako zaklavzulirano, zadostno, čeprav ne preostro, nasledstvo po prvorojenstvu prav toliko vredno, kakor če bi ga sploh ne bilo.
Kakšna je bila dednost predstojništev pri Irokezih in drugih Indijancih, smo videli. Vse funkcije so bile volilne funkcije, povečini v mejah gensa in toliko v njem dedne. Kadar se je mesto izpraznilo, so sčasoma pričeli dajati prednost najbližjemu gentilnemu sorodniku - bratu ali sestrinemu sinu - če ni bilo razloga, da ju preidejo. če je tedaj pri Grkih pod gospostvom očetovskega prava služba bazileja po pravilu prešla na sina ali enega izmed sinov, je to samo dokaz, da so sinovi lahko računali na verjetnost nasledstva z ljudskimi volitvami, nikakor pa ni dokaz pravnomočnosti dednega nasledstva brez ljudskih volitev. To, s čimer imamo tukaj opraviti, je pri Irokezih in Grkih prvi obris posebnih plemiških družin v gensih, pri Grkih pa vrh tega še prvi obris bodočega dednega vodstva ali monarhije. Domneva govori torej za to, da je pri Grkih bazileja ali izvolilo ljudstvo ali pa so ga morali potrditi njegovi priznani organi - svet ali agora - kakor je to veljalo za rimskega "kralja" (rex).
V Iliadi ne nastopa Agamemnon, gospodar nad možmi, kot najvišji grški kralj, ampak kot vrhovni poveljnik zvezne vojske pred obleganim mestom. In na to njegovo lastnost pokaže Odisej na znamenitem mestu, ko je izbruhnil prepir med Grki: "ni dobro ukazovanje mnogih, eden bodi poveljnik," itd. (pri čemer je znani stih o žezlu poznejši dodatek). [34] Odisej tu ne predava o neki obliki vladanja, ampak zahteva pokorščino vrhovnemu poveljniku v vojni. Za Grke, ki nastopajo pred Trojo samo kot vojska, je delala agora na dovolj demokratičen način. Ko govori Ahil o darovih, to je o delitvi plena, ne postavlja za delilca plena niti Agamemnona niti kakega drugega bazileja, ampak zmerom 'sinove Ahajcev', tj. ljudstvo. Povedka: iz Zeusa rojen, od Zeusa hranjen - ne dokazujeta ničesar, ker izvira nsak gens od kakega boga, gens plemenskega poglavarja pa kajpak od 'odličnejšega' boga - tukaj Zeusa. Celo osebno nesvobodni, kakor svinjski pastir Evmej in dr., so 'božanski' (dioi in theioi), in to v Odiseji, ki je iz mnogo poznejšega časa kakor Iliada; v Odiseji pridevajo ime heros glasniku Muliosu kakor tudi slepemu pevcu Demodoku. Skratka: beseda basileia, ki jo uporabljajo grški pisatelji za homersko tako imenovano kraljestvo, pomeni, ker je poveljstvo v vojni njen glavni znak, s svetom in ljudsko skupščino vred, samo - vojaško demokracijo." (Marx.)
Basileus ima poleg vojaških še duhovniška in sodniška pooblastila; slednja niso podrobneje določena, duhovniška pa opravlja kot vrhovni zastopnik plemena ali zveze plemen. O civilnih, upravnih pooblastilih ni nikoli govora; podoba pa je, da je bil zaradi svoje službe član sveta. Prevajati basileus = kralj (König) je tedaj etimološko docela pravilno, ker izhaja König (Kuning) iz Kuni, Künne in pomeni predstojnika gensa. Toda današnjemu pomenu besede König (kralj) starogrški basileus nikakor ne ustreza. Tukydides imenuje staro basileio izrecno patrike, tj. iz gensov izvedeno, in pravi, da je imela trdno določena, torej omejena pooblastila,[35] Aristoteles pa pravi, da je bila basileia v herojski dobi vodstvo nad svobodnimi, a basileus vojskovodja, sodnik in najvišji duhovnik; [36] vladarske oblasti v poznejšem pomenu besed torej ni imel.*
Grška ureditev v junaški dobi kaže torej staro gentilno organizacijo še pri življenjski moči, a tudi že začetek njenega propadanja: očetovsko pravo, po katerem dedujejo premoženje otroci, kar je pospeševalo kopičenje bogastva v družini in krepilo družino nasproti gensu; razlike v bogastvu, ki vplivajo vzvratno na ureditev s tem, da tvorijo prve začetke dednega plemstva in kraljestva; suženjstvo, sprva še zgolj suženjstvo vojnih ujetnikov, ki pa že odpira perspektive zasužnjevanja lastnih plemenskih in celo gentilnih tovarišev; staro vojskovanje plemena proti plemenu se že izrodi v sistematično ropanje na kopnem in na morju, ki si z njim nagrabiš živine, sužnjev in zakladov in ki postane redni vir pridobivanja; skratka, bogastvo se poveličuje in ceni kot najvišja dobrina, stari gentilni red pa se zlorablja za opravičevanje nasilnega ropanja bogastev: Samo nekaj je še manjkalo: ustanova, ki ne bi le zavarovala na novo pridobljena bogastva posameznikov nasproti komunističnim tradicijam gentilnega reda, ki ne bi le posvečala prej tako malo cenjeno privatno lastnino in to posvečevanje razglasila za najvišji smoter sleherne človeške skupnosti, ampak bi novim oblikam pridobivanja lastnine, ki so se razvijale druga za drugo, torej čedalje bolj pospeševanemu kopičenju bogastva, podelila tudi pečat splošnega družbenega priznanja; ustanova, ki ne bi samo ovekovečila porajajočo se delitev družbe v razrede, ampak tudi pravico posedujočega razreda, da izkorišča neposedujoči razred in gospoduje nad njim.
In ta ustanova je prišla. Izumili so državo.
[*] Kakor grškemu basileju, tako so tudi azteškemu vojskovodji podtaknili modernega kneza. Morgan je prvi zgodovinsko-kritično pretresel sprva napačno razumljena in pretirana, pozneje pa naravnost lažniva poročila pancev ter dokazal, da so bili Mehikanci na srednji stopnji barbarstva, vendar na višji kakor novomehikanski Pueblos Indijanci in da je njihova ureditev, kolikor jo je mogoče spoznati iz potvorjenih poročil, ustrezala zvezi treh plemen, ki si je podvrgla nekatera druga plemena, da so ji morala plačevati tribut; zvezi sta vladala zvezni svet in zvezni vojskovodja, iz katerega so Španci naredili "cesarja".
[26] Grote: "A History of Greece" ("Zgodovina Grčije") v dvanajstih zvezkih, London 1846 do 1856.
[27] V Demostenovem sodnem govoru zoper Evbulida je beseda tudi o stari navadi, da so na skupnih pokopališčih pokopavali samo krvne sorodnike.
[28] Gre za mesto iz nekega neohranjenega dela grškega filozofa Dikearha, ki ga navaja W. Wachsmuth v svoji knjigi "Hellenische Alterthumskunde aus dem Gesichtspunkte des Staates", Halle 1826.
[29] Becker: "Charikles, Bilder altgriechischer Sitte. Zur genaueren Kenntnis des griechischen Privatlebens" ("Harikles, Podobe starogrške nravi. Prispevek k natančnejšemu poznavanju grškega zasebnega življenja"), Leipzig 1840.
[30] Grote: "A History of Greece".
[31] Homer: "Iliada", 2. spev.
[32] Dionysios iz Halikarnasa: "Prazgodovina Rimljanov", II. knj., 12. pogl.
[33] V tem pomenu zbor.
[34] "Iliada", 2. spev.
[35] Tukydides: "Zgodovina peloponeške vojne", I. knj., 13. pogl.
[36]
Aristoteles: "Politika", III. knj., 10. pogl.