Mezda, cena in profit
Vzemimo zdaj, da je za produkcijo poprečne količine dnevnih življenjskih potrebščin nekega delavca potrebnih 6 ur poprečnega dela. Vzemimo dalje, da je 6 ur poprečnega dela opredmetenih tudi v količini zlata, ki je enaka 3 šilingom. Trije šilingi bi bili tedaj cena ali denarni izraz dnevne vrednosti delovne sile tega človeka. Če bi delal 6 ur na dan, bi produciral na dan vrednost, ki bi zadostovala, da si kupi poprečno količino svojih dnevnih življenjskih potrebščin ali da se ohrani kot delavec.
Toda naš delavec je mezdni delavec. Prodajati mora torej svojo delovno silo kapitalistu. Če jo proda za 3 šilinge na dan ali za 18 šilingov na teden, jo proda po njeni vrednosti. Recimo, da je to predilec. Če dela 6 ur na dan, doda bombažu na dan vrednost 3 šilingov. Ta vrednost, ki jo dodaja na dan, bi bila natančen ekvivalent za mezdo ali za ceno njegove delovne sile, ki jo dobiva na dan. Toda v tem primeru bi kapitalist ne dobil nobene presežne vrednosti ali nobenega presežnega produkta. Tu torej zadenemo v jedro.
Ko je kapitalist kupil delavčevo delovno silo in plačal njeno vrednost, je dobil kakor vsak drug kupec pravico, da porabi ali uporablja kupljeno blago. Delavčevo delovno silo trošiš ali izkoriščaš, če mu daš delati, kakor trošiš ali izkoriščaš stroj, če ga spraviš v tek. Ko je kapitalist plačal dnevno ali tedensko vrednost delavčeve delovne sile, je torej dobil pravico, da uporablja to delovno silo ali da ji da delati ves dan ali ves teden. Delovni dan ali delovni teden ima seveda določene meje, toda te si bomo natančneje ogledali kasneje.
Zdaj bi vas opozoril na neko odločilno točko.
Vrednost delovne sile se določa z množino dela, ki je potrebna za to, da se ohrani ali reproducira, toda uporabo te delovne sile omejujejo samo delavčeve življenjske sile in njegova fizična moč. Dnevna ali tedenska vrednost delovne sile je nekaj čisto drugega kakor dnevno ali tedensko udejstvovanje te sile, kakor sta nekaj popolnoma različnega hrana, ki jo potrebuje konj, in pa čas, v katerem lahko ta konj nosi jezdeca. Količina dela, ki omejuje vrednost delavčeve delovne sile, nikakor ni meja količini dela, ki jo njegova delovna sila lahko opravi. Vzemimo za zgled našega predilca. Videli smo, da mora, če hoče dnevno reproducirati svojo delovno silo, vsak dan reproducirati vrednost 3 šilingov, kar napravi, če dela 6 ur na dan. Vendar mu to ne preprečuje delati 10 ali 12 ali več ur na dan. Toda kapitalist je dobil s tem, da plačuje dnevno ali tedensko vrednost predilčeve delovne sile, pravico, da uporablja to delovno silo ves dan ali ves teden. Zato mu bo moral delati, recimo, 12 ur na dan. Poleg in preko 6 ur, ki so potrebne, da nadomesti delavec svojo mezdo ali vrednost svoje delovne sile, bo moral delati torej še nadaljnjih 6 ur, ki jih bom imenoval ure presežnega dela, in to presežno delo se bo opredmetilo v presežni vrednosti in v presežnem produktu. Če je dodal naš predilec npr. s svojim 6-urnim delom na dan bombažu vrednost 3 šilingov, vrednost, ki je natanko ekvivalent njegove mezde, tedaj bo dodal v 12 urah bombažu vrednost 6 šilingov in bo produciral sorazmeren presežek preje. Ker je prodal svojo delovno silo kapitalistu, pripada celotna vrednost, ki jo je ustvaril, ali njegov celotni produkt kapitalistu, ki je za določen čas lastnik njegove delovne sile. S tem da je kapitalist vnaprej plačal 3 šilinge, realizira torej vrednost 6 šilingov, zakaj kapitalist založi vrednost, v kateri je kristaliziranih 6 ur dela, v povračilo pa dobi vrednost, v kateri je kristaliziranih 12 ur dela. Če ponavlja ta proces vsak dan, založi kapitalist vsak dan 3 šilinge in vtakne v žep 6 šilingov, od katerih porabi polovico, da znova izplača mezde, druga polovica pa je presežna vrednost, za katero kapitalist ne plača nobenega ekvivalenta. To je tista vrsta menjave med kapitalom in delom, ki je temelj kapitalistični produkciji ali mezdnemu sistemu in katere stalna posledica je, da se delavec reproducira kot delavec in kapitalist kot kapitalist.
Mera presežne vrednosti bo odvisna – če ostanejo vse druge okoliščine nespremenjene – od razmerja med tistim delom delovnega dneva, ki je potreben, da se reproducira vrednost delovne sile, in presežnim delovnim časom ali presežnim delom, ki ga opravlja delavec za kapitalista. Odvisna bo torej od razmerja, v katerem se delovni dan podaljša preko tistega časa, ki v njem delavec s svojim delom samo reproducira vrednost svoje delovne sile ali nadomešča svojo mezdo.