Osemnajsti brumaire Ludvika Bonaparta
Moj prerano umrli prijatelj Joseph Weydemeyer* je nameraval od 1. januarja 1852 dalje izdajati v New Yorku politični tednik. Pozval me je naj bi napisal za ta tednik zgadovino coup d´etat [državnega udara]. Zato sem mu do sredine februarja vsak teden pisal članke z naslovom "Osemnajsti brumaire Ludvika Bonaparta". Medtem pa je Weydemeyerjev prvotni načrt propadel. Pač pa je spomladi leta 1852 začel izdajati mesečnik "Die Revolotion", in vsebina prvega zvezka tega časopisa je moj "Osemnajsti brumaire". Nakaj sto izvodov tega zvezka je prodrlo tedaj v Nemčijo, vendar niso prišli na pravi knjižni trg. Neki nemški knjigotržec, ki se je delal nadvse radikalnega in ki, sem mu ponudil razpečevanje, mi je odgovaril s pravim pravcatim moralnim ogorčenjem, kako da mu morem "prisojati" nekaj tako "času neprimernega.
Iz teh podatkov je razvidno, da je nastal pričujoči spis pod neposrednim pritiskom dogodkov in da njegovo zgodovinsko gradivo ne sega prek meseca februarja (1852). Zdaj ga vnovič abnavljam, deloma zaradi povpraševanja na knjižnem trgu, deloma pa na prigovarjanje svojih prijateljev v Nemčiji.
Izmed spisov, ki so približno ob istem času kakor moj obravnavali isto snov, sta pomembna le dva:"Napoleon le petit" [Napoleon Mali] Victorja Hugoja in Proudhonov "Coup d'etat" [Državni udar].Victor Hugo se omejuje le na trpko in duhovito zabavljico proti odgovornemu izdajatelju državnega udara. Dogodek sam se zdi v njegovem delu kakor strela z jasnega. V njem vidi le nasilje enega samega individua. Ne opazi, da tega individua ne oomaložuje, marveč poveličuje, ko mu pripisuje tako osebno moč pabude, kakršna bi bila brez primere v svetovni zgodovini. Proudhon pa skuša prikazati državni udar kot rezultat poprejšnjega zgodovinskega razvoja. Mimogrede pa se mu zgodovinska konstrukcija državnega udara spremeni v zgodovinsko obrabmo junaka državnega udara. Tako zaide v napako naših tako imenovanih objektivnih zgodovinarjev. Jaz pa, nasprotno, dokazujem, kako je razredni boj v Franciji ustvaril okoliščine in razmere, ki so povprečni in grateskni osebnosti omogočile zaigrati vlogo junaka.
Če bi pričujoči spis predelal, bi mu vzel njegovo značilno barvo. Zato sem se omejil le na to, da se popravil tiskovne napake in črtal zdaj nič več razumljivega namigavanja.
Sklepni stavek mojega spisa: "Toda če bo nazadnje ogrnil ramena Ludvika Bonaparta cesarski plašč, bo Napoleonov bronarsti kip strmoglavil z višine vendômskega stebra", se je že izpolnil. Polkovnik Charras je pričel napad na kult Napoleona v svojem delu o vojni leta 1815. Od tedaj, in zlasti v zadnjih letih, je francoska literatura z orožjem zgodovinskega raziskavanja, kritike, satire in dovtipa napravila konec napoleonski legendi. Zunaj Francije so ta siloviti prelom s tradicianalno vero to mogočno duhovno revolucijo le malo upoštevali in še manj razumeli.
Naposled upam, da bo moj spis pripomogel odpraviti zdaj zlasti v Nemčiji razširjeno frazo o tako imenovanem cesarizmu. Pri tej površni zgodovinski analogiji pozabljajo ljudje poglavitno stvar, da je namreč potakal razredni boj v starem Rimu le v okviru privilegirane manjšine, med svobodnimi bogataši in svobodnimi reveži, medtem ko so bile velike produktivne množice prebivalstva - sužnji - le pasivno podnožje za te bojevnike. Ljudje pazabljajo Sismondijev pomembni izrek: "Rimski proletariat je živel na račun družbe, medtem ko živi sodobna družba na račun proletariata." Pri tako popolni različnosti med materialnimi, ekonomskimi možnostmi antičnega in sodobnega razrednega boja ne morejo imeti tudi njegovi politični izrodki med seboj nič več sorodnega kakor canterburyjski nadškof z velikim duhovnom Samuelom.
Karl Marx,
London, 25. junij, 1869