Osemnajsti brumaire Ludvika Bonaparta
Med narodno skupščino in Bonapartom se je boj takoj spet razvnel,
brž ko je minila revolucionarna kriza in je bila odpravljena splošna volilna
pravica.
Ustava je določila Bonapartu plačo 600.000 frankov. Komaj pol leta po umestitvi se mu je posrečilo doseči, da mu je skupščina to vsoto podvojila. Odilon Barrot je namreč izsilil od ustavodajne skupščine letni dodatek 600.000 frankov za tako imenovane reprezentančne stroške. Po 13. juniju je Bonaparte izrazil podobne želje, toda takrat je bil Barrot gluh zanje. Zdaj - po 31. maju - je takoj izrabil ugodni trenutek in je dal po svojih ministrih predlagati v narodni skupščini civilno listo v znesku treh milijonov. Dolgo pustolovsko potepuško življenje ga je obdarilo z izredno dobrim nosom, tako da je zavohal trenutne šibkosti, ko je smel od svojih buržujev izsiljevati denar. Uganjal je pravcati chantage [izsiljevanje]. Narodna skupščina je z njegovo pomočjo in z njegovo vednostjo posilila ljudsko suverenost. Zagrozil ji je, da bo njen zločin ovadil ljudskemu sodišču, če ne odpre mošnjička in si njegovega molka ne odkupi s tremi milijoni na leto. Tri milijone Francozov je oropala njihove volilne pravice. Za vsakega Francoza, ki je bil razvrednoten, je zahtevala en frank s trdno vrednostjo; tj. natanko tri milijone frankov. On, izvoljenec šestih milijonov, zahteva odškodnino za glasove, za katere so ga naknadno ogoljufali. Komisija narodne skupščine je vsiljivca zavrnila. Bonapartistični tisk je grozil. Ali se je mogla narodna skupščina ločiti od predsednika republike v trenutku, ko se je načelno in dokončno ločila od večine naroda? Zavrgla je sicer letno civilno listo, toda odobrila je enkratno doklado 2,160.000 frankov. Tako se je ogrešila z dvojno šibkostjo: dovolila je denar in obenem s svojo nejevoljo pokazala, da ga je je nerada dovolila. Pozneje bomo videli, zakaj je Bonaparte potreboval denar. Po tem nevšečnem epilogu, ki je sledil takoj po odpravi splošne volilne pravice in v katerem je Bonaparte zamenjal svoje ponižno vedenje med marčno in aprilsko krizo z izzivalno nesramnotjo do uzurpatorskega parlamenta, je narodna skupščina odložila svoje seje za tri mesece, tj. od 11. avgusta do 11. novembra. Imenovala je stalno komisijo, sestavljeno iz 28 članov, ki naj bi jo nadomeščala; v njej ni bilo nobenega bonapartista, pač pa nekaj zmernih republikancev. Stalna komisija iz leta 1849 je bila sestavljena samo iz mož stranke reda in bonapartistov. Toda takrat je stranka reda izjavila, da je v stalni pripravljenosti proti revoluciji. Zdaj je parlamentarna republika izjavila, da je v stalni pripravljenosti proti predsedniku. Po sprejemu zakona z dne 31. maja je ostal stranki reda nasproti samo še ta tekmec.
Ko se je v novembru 1850 narodna skupščina spet sestala, se je zdelo, da je postal zdaj namesto njenih dosedanjih malenkostnih prask s predsednikom neizogiben hud brezobziren boj, boj obeh sil na življenje in smrt.
Kakor leta 1849, se je stranka reda tudi med temi parlamentarnimi počitnicami razšla v svoje frakcije in vsaka se je ukvarjala z lastnimi spletkami, ki so s smrtjo Ludvika Filipa dobile nove hrane. Legitimistični kralj Henrik V. je imenoval celo pravcato ministrstvo, ki je stolovalo v Parizu in v katerem so sedeli člani stalne komisije narodne skupščine. Bonaparte je bil torej upravičen, da je sam tudi potoval po francoskih departmajih in da je po razpoloženju mesta, ki ga je osrečil s svojo navzočnostjo, zdaj bolj prikrito, zdaj bolj odkrito izblebetal lastne restavracijske načrte in si pridobival glasove. Na teh potovanjih, ki so jih veliki oficialni "Moniteur" in mali privatni Bonapartovi listi morali seveda poveličevati kot zmagoslavne pohode, so ga venomer spremljali člani Družbe 10. decembra. Ta družba datira iz leta 1849. S pretvezo, da se ustanavlja dobrodelno [humanitarno] društvo, so organizirali pariški lumpenproletariat v tajne oddelke, vsak oddelek so vodili bonapartistični agenti, na čelu vse organrizacije pa je bil neki bonapartistični general. Poleg propadlih roués (razuzdancev) z dvomljivimi dohodki in dvomljivega rodu, poleg izprijenih in pustolovskih poganjkov buržoazije so bili tu vagabundi, odpuščeni vojaki, odpuščeni kaznjenci, pobegli galeoti, sleparji, glumači, lazzaroni, žeparji, rokohitrci, igralci, maquereaus (zvodniki), lastniki bordelov, nosači, literati, lajnarji, cunjarji, brusači, kotličkarji, berači, skratka, vsa neopredeljena, razkrojena množica, ki jo življenje premetava sem in tja in ki jo Francozi imenujejo la bohéme; iz tega sebi sorodnega elementa je Bonaparte ustvaril jedro Družbe 10. decembra. "Dobrodelna družba" - dá, kolikor so vsi člani z Bonapartom vred čutili potrebo, da bi lagodno živeli na račun delovnega ljudstva. Ta Bonaparte, ki se postavlja za poglavarja lumpenproletariata, ki edino tu najde množično zbrane interese, ki so njemu samemu poglavitni smoter, Bonaparte, ki v tem izmečku, odpadku, odcesku dveh razredov odkrije edini razred, na katerega se lahko brezpogojno opre, to je pravi Bonaparte, Bonaparte sans phrase [brez olepševanja]. Ker je star prevejan roué [razuzdanec], pojmuje zgodovinsko življenje narodov in njihove zgodovinske drame le kot komedijo v najbolj prostaškem pomenu, kot maškarado, kjer služijo veliki kostumi, besede in poziture le za masko najbolj nizkotnim lopovščinam. Tako je bilo ob njegovem pohodu na Strassbourg, kjer je dresiran švicarski jastreb predstavljal napoleonskega orla. Za svoj vpad v Boulogne je vtaknil nekaj londonskih lakajev v francosko uniformo. [35] Predstavljali so armado. V svoji Družbi 10. decembra je zbral 10.000 capinov, ki naj bi predstavljali narod, kakor mizar Smuk leva. [36] V trenutku, ko je buržoazija sama igrala najpopolnejšo komedijo, toda z največjo resnostjo na svetu, ne da bi bila kakorkoli prelomila tudi najpedantnejša pravila francoske dramatske etikete, [37] in ko je slovesnost njenih lastnih političnih iger njo samo napol vlekla za nos, napol pa jo prepričevala, je moral zmagati pustolovec, ki je komedijo imel kratko malo za komedijo. Šele ko bo odstranil svojega ceremonialnega nasprotnika, šele ko bo imel sam svojo cesarsko vlogo za resno zadevo in ko bo menil, da predstavlja z Napoleonovo masko resničnega Napoleona, šele tedaj bo postal žrtev svojega lastnega svetovnega nazora, resni pavliha, ki ne bo imel več svetovne zgodovine za komedijo, temveč svojo komedijo za svetovno zgodovino. Kar so bile za socialistične delavce narodne delavnice, za buržoazne republikance gardes mobiles [mobilne garde], to je bila za Bonaparta Družba 10. decembra, zanj značilna strankarska bojna sila. Na njegovih potovanjih so mu morali oddelki te družbe, ki so jih natrpali na vlake, improvizirati občinstvo, uprizarjati javno navdušenje, rjoveti "vive l'Empereur [živjo cesar], žaliti in mlatiti republikance, pri čemer jih je seveda varovala policija. Ob njegovih povratkih v Pariz so morali biti njegova prednja straža, morali so prehitevati ali razganjati protidemonstracije. Družba 10. decembra je pripadala njemu, bila je njegovo delo, njegova lastna zamisel. Kar si sicer še prilašča, to mu prepušča sila razmer, kar sicer še dela, to delajo zanj razmere ali pa se zadovoljuje s tem, da posnema dejanja drugih; toda Bonaparte s svojimi oficialnimi frazami o rodu, religiji, družini in lastnini, ko nastopa javno pred meščani, pa s tajno družbo Schufterlejev in Spiegelbergov, [39] družbo nereda, prostitucije in tatvine za hrbtom - tu je Bonaparte zares originalni avtor, in zgodovina Družbe 10. decembra je njegova lastna zgodovina.
Izjemoma se je pripetilo, da so ljudski predstavniki, ki so pripadali stranki reda, zašli pod palice decembristov. Še več. Narodni skupščini dodeljeni policijski komisar Yon, ki je bil pooblaščen, da jo varuje, je - sklicujoč se na izpoved nekega Allaisa - naznanil stalni komisiji, da je neki oddelek docembristov sklenil umoriti ganerala Changarniera in predsednika narodne skupščine Dupina ter da je za izvršitev tega sklepa že določil ljudi. Lahko razumemo strah in grozo gospoda Dupina. Parlamentarna anketa o Družbi 10. decembra, to je razkrinkanje bonapartskega padzemlja, se je zdela neizogibna. Prav pred sestankom narodne skupščine je Bonaparte svojo družbo previdno razpustil, seveda samo na papirju, kajti še konec l. 1851 ga je policijski prefekt Carlier v obširni spomenici zaman skušal pregovoriti, naj bi decembriste zares razgnal.
Družba 10. decembra naj bi tako dolgo ostala zasebna Bonapartova vojska, dokler bi se mu ne posrečilo spremeniti javne armade v Družbo 10. decembra. Bonaparte je to prvič poskusil kmalu zatem, ko je narodna skupščina prenehala delati, in sicer z denarjem, ki ga je izsilil ravno od nje. Kot fatalist je Bonaparte prepričan, da so neke višje sile, katerim se človek in zlasti še vojak ne more upirati. K tem silam pršteva predvsem cigaro in šampanjec, mrzlo perutnino in klobase s česnom. Zato pogošča s cigarami in šampanjcem, mrzlo perutnino in klobasami s česnom v elizejskih sobanah najprej častnike in podčastnike. 3. oktobra ponovi ta manever s četami ob vojaškem pregledu v St. Mauru in 10. oktobra isti manever v še večjem obsegu ob pregledu armade na Satoryju. Stric se je spominjal Aleksandrovih bojnih pohodov v Aziji, nečak pa Bakhovih osvajalnih pohodov v isti deželi. Aleksander je bil resda polbog, toda Bakh je bil bog in vrhu tega še bog-zaščitnik Družbe 10. decembra.
Po vojaškem pregledu 3. oktobra je stalna komisija poklicala vojnega ministra d'Hautpoula na odgovor. Obljubil je, da se taki disciplinski prekrški ne bodo ponavljali. Znano je, kako je Bonaparte 10. oktobra izpolnil d'Hautpoulovo obljubo. Pri obeh pregledih je poveljeval Changarnier kot vrhovni poveljnik pariške armade. On, ki je bil obenem član stalne komisije, šef narodne garde, "rešitelj" z dne 29. januarja in 13. junija, "branik družbe", kandidat stranke reda za predsednika republike, človek, v katerem so slutili Monka dveh monarhij, ni doslej še nikdar priznal svoje podrejenosti vojnemu ministru, republikanski ustavi se je vedno javno rogal, Bonaparta pa obdajal z nekakim dvoumno odličnim pokroviteljstvom. Zdaj se je goreče zavzemal za disciplino proti vojnemu ministru in za ustavo proti Bonapartu. Medtem ko je 10. oktobra del kavalerije kričal: "Vive Napoleon! Vivent les saucissons!" [Živjo Napoleon! Živjo klobasice!], je Changarnier uredil tako, da je vsaj tista pehota, ki je defilirala pod poveljstvam njegovaga prijatelja Neumayerja, ledeno hladno molčala. Za kazen je vojni minister na Banapartovo pobudo odstavil generala Neumayerja z njegovega mesta v Parizu, s pretvezo, da ga je imenoval za vrhovnega poveljnika 14. in 15. vojaške divizije. General Neumayer je odklonil to premestitev in je moral zato zapustiti službo. Changarnier pa je 2. novembra izdal dnevno povelje, v katerem je četam prepovedal, da bi si dovoljevale kakršnekoli politične vzklike in demonstracije, kadar so oborožene. Elizejski listi [40] so napadli Changarniera, listi stranke reda pa Bonaparta, stalna komisija je imela več tajnih sej, na katerih so spet in spet predlagali, naj se razglasi, da je domovina v nevarnosti; zdelo se je, da je vojska razdeljena v dva sovražna si tabora z dvema sovražnima si generalnima štaboma, enim v Elizejski palači, kjer je stoloval Bonaparte, drugim v Tuilerijah, kjer je gospodaril Changarnier. Kazalo je, da je treba samo še sestanka narodne skupščine, pa se bo razlegel signal za boj. Francoska javnost je sodila o teh trenjih med Bonapartoln in Changarnierom tako, kakor je sodil tisti angleški časnikar, ki jih je označil z naslednjimi besedami:
"Politične dekle Francije pometajo žarečo lavo revolucije s starimi metlami in med pometanjem sikajo druga proti drugi."
Medtem je Bonaparte pohitel, da je odstavil vojnega ministra d´Hautpoula in ga na vrat na nos paslal v Alžir, namesto njega pa imenoval za vojnega ministra generala Schramma. 12. novembra je poslal narodni skupščini po amerikansko dolgovezno poslanico, preobloženo s podrobnostmi, dehtečo po redu, hlepečo po spravi, vdano v ustavo, ki je razpravljala o vsem mogočem, le o trenutnih questions brulantes [perečih vprašanjih] ne. Kakor mimogrede je v nji omenil, da razpolaga z armado po izrecnih določbah ustave samo predsednik. Poslanica se je končala s temi slovesno zaklinjajočimi besedami:
"Francija zahtena predvsem mir ... Samo ker me veže prisega, bom ostal v ozkih mejah, ki mi jih je začrtala ... Kar se mene tiče, se bom - ker me je izvolilo ljudstvo in dolgujem le njemu svojo moč - vedno uklanjal njegovi zakonito izraženi volji. Če sklenete na tej seji revizijo ustave, bo ustavodajna skupščina uredila položaj izvršilne oblasti. Če ne, bo ljudstvo l. 1852 slovesno naznanilo svojo odločitev. Toda kakršnekoli že rešitve naj prinese prihodnost, sporazumimo se, da ne bi o usodi našega velikega naroda nikdar odločala strast, presenečenje ali sila ... Kar me predvsem skrbi, ni to, kdo bo 1852 vladal Franciji, temveč to, da bi uporabil čas, s katerim razpolagam, tako, da bo vmesno obdobje minilo brez nemira in motnje. Iskreno sem vam odkril svoje srce, vi boste na mojo odkritosrčnost odgovorili s svojim zaupanjem, na moje dobro prizadevanje s svojim sodelovanjem in Bog bo storil vse drugo."
Častitljivi, hinavsko umirjeni, čednostno banalni jezik buržoazije razodeva svoj najgloblji smisel v ustih samodržca Družbe 10. decembra in pikniškega junaka iz St.Maura in s Satoryja.
Grajski gospodje stranke reda se niso niti trenutek varali o tem, koliko smejo zaupati tem srčnim izlivom. Glede priseg so bili že zdavnaj otopeli, v svoji sredi so imeli veterane, virtuoze krive prisege, besed o armadi niso preslišali. Z nejevoljo so opazili, da je poslanica pri dolgoveznem naštevanju nedavno izdanih zakonov z narejenim molkom prezrla najvažnejši zakon, volilni zakon, pač pa je poudarjala, da bo v primeru, če ustava ne bo revidirana, prepuščena volitev predsednika v letu 1852 ljudstvu. Volilni zakon, je bil svinčena klada na nogah stranke reda, ki jo je ovirala že pri hoji, kaj šele pri naskakovanju. Vrh tega je Bonaparte s tem, da je uradno razpustil Družbo 10. decembra in odpustil vojnega ministra d´Hautpoula, lastnoročno žrtvoval grešne kozle na oltarju domovine. Pričakovanemu spopadu je odlomil ost. Sicer pa je sama stranka reda bojazljivo poskušala obiti, omiliti, prikriti vsak odločilen spopad z izvršilno oblastjo. Iz strahu, da bi izgubila pridobitve iz boja proti revoluciji, je pustila svojemu tekmecu, da je požel sadove teh pridobitev. "Francija zahteva predvsem mir." Tako je stranka reda od februarja [41] dalje klicala revoluciji, tako je Bonapartova poslanica klicala stranki reda. "Francija zahteva predvsem mir." Bonaparte je zagrešil dejanja, ki so merila na uzurpacijo, toda stranka reda je zagrešila "nemir", ko je bila plat zvona zaradi tega početja in ga hipohondrično razlagala. Satoryjske klobase so bile tihe ko grob, če ni nihče črhnil o njih. "Francija zahteva predvsem mir." Bonaparte je torej zahteval, naj ga puste delati po svoje, parlamentarno stranko pa je hromil dvojen strah, strah, da ne bi spet priklicala revolucionarnega nemira, in strah, da ne bi bila v očeh svojega lastnega razreda, v očeh buržoazije, povzročiteljica nemira. Ker je torej Francija predvsem zahtevala mir, si stranka reda, ko je Bonaparte v svoji poslanici dejal "mir", ni upala odgovoriti "vojna". Občinstvo, ki si je obetalo ob otvoritvi narodne skupščine velikih škandaloznih prizorov, je bilo prevarano v svojih upih. Pozicijske poslance, ki so zahtevali, naj predloži stalna komisija listine o oktobrskih dogodkih, je večina preglasovala. Načelno so se izogibali vsem debatam, ki bi lahko razburjale duhove. Delo narodne skupščine v novembru in decembru leta 1850 je bilo nezanimivo.
Nazadnje se je proti koncu decembra začela gverilska vojna za posamezne prerogative [izključne pravice] parlamenta. Odkar je buržoazija z odpravo splošne volilne pravice začasno končala razredni boj, je gibanje zvodenelo v malenkostnih prepirih za prerogative obeh oblasti.
Mauguin, eden izmed ljudskih predstavnikov, je bil zaradi dolgov sodno obsojen. Na vprašanje predsednika sodišča je justični minister Rouher izjavil, da je treba brez najmanjšega obotavljanja izdati proti dolžniku zaporno povelje. Mauguina so torej vrgli v ječo za dolžnike. Narodna skupščina je vzkipela, ko je zvedela za ta atentat. Ni samo sklenila, da ga je treba takoj izpustiti, temveč ga je dala še isti večer po svojem greffieru [generalnem sekretarju državnega sveta] s silo rešiti iz Clichyja. Da bi pa vendarle izpričala svojo vero v svetost privatne lastnine, in z zahrbtno mislijo, da bi v sili imela zavetišče za montanjarde, ki bi ji postali nadležni, je razglasila, da je dovoljeno zapreti narodne poslance zaradi dolgov le, če to poprej sama odobri. Pozabila je izdati odlok, da lahko tudi predsednika zapro zaradi dolgov. Uničila je zadnji videz nedotakljivosti, ki je obdajal ude njenega lastnega telesa.
Povedali smo že, da je policijski komisar Yon na podlagi izpovedi nekega Allaisa naznanil neki oddelek decembristov zaradi nameravanega umora Dupina in Changarniera. Takoj na prvi seji so kvestorji glede tega predlagali, naj se ustanovi posebna parlamentarna policija, ki naj jo narodna skupščina plačuje iz privatnega proračuna in ki naj bo popolnoma neodvisna od policijskega prefekta. Notranji minister Baroche je zaradi tega poseganja v njegov resor protestiral. Nato so sklenili klavrn kompromis, po katerem naj sicer skupščina svojega policijskega komisarja plačuje iz svojega privatnega proračuna in ga po svoih kvestorjih nastavlja in odstavlja, toda poprej se mora o tem sporazumeti z notranjim ministrom. Medtem je vlada sodno preganjala Allaisa in tako je bilo lahko prikazati njegove izjave kot mistifikacijo, Dupina, Changarniera, Yona in vso narodno skupščino pa z besedami javnega tožilca osmešiti. Nato je 29. decembra pisal minister Baroche Dupinu pismo, v katerem je zahteval, da Yona odpuste. Predsedstvo narodne skupščine je sklenilo obdržati Yona na njegovem mestu, toda narodna skupščina, ki je bila zaradi svoje silovitosti v Mauguinovi zadevi prestrašerna in vajena, da je dobila od izvršilne oblasti, kadar je tvegala proti njej en udarec, dva nazaj; ni sankcionirala tega sklepa. Yona je v zahvalo za njegovo službeno vnemo odpustila in se tako oropala parlamentarne prerogative, ki ji je bila nujno potrebna nasproti človeku, ki ne sklepa ponoči, da bi podnevi izvajal, marveč sklepa podnevi in ponoči [42] izvaja.
Videli smo, kako se je narodna skupščina novembra in decembra izogibala boju z izvršilno oblastjo in kako je ta boj dušila, čeprav je imela zanj velike in prepričevalne razloge. Zdaj vidimo, kako ga mora sprejemati ob najneznatnejših povodih. V Mauguinovi zadevi načelno odobri, da je dovoljeno zapirati poslance zaradi dolgov, pridrži pa si pravico uporabljati to načelo samo proti neljubim ji predstavnikom, in za ta sramotni privilegij se prepira s pravosodnim ministrom. Namesto da bi bila izkoristila domnevni načrt za umor za to, da bi sprožila anketo o Družbi 10. decembra in neizpodbitno razgalila Bonaparta pred Francijo in Evropo v njegovi pravi podobi kot poglavarja pariškega lumpenproletariata, je dopustila, da je spor zdrknil na raven, kjer gre med njo in notranjim ministrom samo še za vprašanje, kdo ima pravico imenovati ali odstaviti kakega policijskega komisarja. Tako vidimo, kako je stranka reda v vsem tem obdobju zaradi svojega dvoumnega stališča prisiljena, da izčrpava, drobi svoj boj z izvršilno oblastjo v malenkostnih prepirih o pristojnosti, v šikanah, pačenju zakonov in mejnih sporih ter da so ji najabotnejša formalna vprašanja vsebina njenega delovanja. Ne upa si sprejeti boja v trenutku, ki je načelnega pomena, ko se je izvršilna oblast resnično sramotno razgalila in ko bi bila stvar narodne skupščine narodna stvar. S tem bi bila spravila narod pokonci, toda stranka reda se ničesar bolj ne boji kakor tega, da bi se narod zganil. Zato zavrača ob takih priložnostih predloge montanje in prehaja na dnevni red. Ko se je stranka reda spornemu vprašanju v njegovih velikih dimenzijah na tak način izognila, čaka izvršilna oblast mirno trenutka, da ga pri malenkostno nepomembnih priložnostih lahko spet načne, takrat, ko je sporno vprašanje tako rekoč samo še parlamentarno-krajevnega pomena. Tedaj izbruhne zadržani srd stranke reda, tedaj strga zastor pred kulisami, ovaja predsednika, tedaj razglasi, da je republika v nevarnosti, toda tedaj se tudi pokaže njen patos kot aboten in povod za boj kot hinavska pretveza ali kot nekaj, za kar se sploh ni vredno boriti. Parlamentarni vihar se spremeni v vihar v kozarcu vode, boj v spletko, spor v škandal. Medtem ko se škodoželjnost revolucionarnih razredov pase na ponižanju narodne skupščine - kajti njene parlamentarne prerogative so tem razredom prav tako pri srcu kakor narodni skupščini javne svoboščine - ne gre buržoaziji zunaj parlamenta v glavo, kako more buržoazija v parlamentu zapravljati svoj čas s tako neznatnimi prerekanji in izpostavljati mir s tako klavrnimi spori s predsednikom. Zbegana je zaradi take strategije, ki sklepa mir v trenutku, ko ves svet pričakuje bitk, in napada v trenutku, ko ves svet misli, da je sklenjen mir.
20. decembra je interpeliral Pascal Duprat notranjega ministra zaradi loterije zlatih palic. Ta loterija je bila "hčerka iz elizija". Bonaparte jo je spravil na svet s svojimi zvestimi pristaši in policijski prefekt Carlier jo je sprejel v svoje uradno varstvo, dasi prepoveduje francoski zakon vse loterije razen v dobrodelne namene. Izdanih je bilo sedem milijonov srečk, vsaka po franku, dobiček pa je bil baje namenjen za prevoz pariških vagabundov v Kalifornijo. Na eni strani naj bi zlate sanje izpodrinile socialastične sanje pariškega proletariata, zapeljivo upanje na glavni dobitek pa doktrinarno pravico do dela. Pariški delavci seveda niso prepoznali v blesku kalifornijskih zlatih palic neznatnih frankov, ki so jim jih izvabljali iz žepa. V glavnem pa je šlo za pravo goljufijo. Vagabundi, ki so hoteli načeti kalifornijske zlate rudnike, ne da bi se potrudili iz Pariza, so bili Bonaparte sam in njagovo do vratu zadolženo omizje. Tri milijone, ki mu jih je odobrila narodna skupščina, je že pognal in blagajno je bilo treba tako ali drugače spet napolniti. Narodna subskripcija, ki jo je Bonaparte razpisal za graditev tako imenovanih cités ouvriéres [delavskih naselij] in kot prvi vpisal znatno vsoto, ni uspelo. Trdosrčni buržuji so nezaupno čakali, da bo vplačal svoj delež, in ker se to seveda ni zgodilo, je špekulacija s socialističnimi gradovi v oblakih padla v vodo. Zlate palice so imele več uspeha. Bonaparte in tovariši se niso zadovoljili samo s tem, da so pobasali del razlike med sedmimi milijoni frankov in vrednostjo zlatih palic, določenih za dobitke, marveč so ponarejali tudi srečke, tako da so izdali po deset, petnajst do dvajset srečk z isto številko - finančna operacija v duhu Družbe 10. decembra! Tokrat ni stal narodni skupščini nasproti fiktivni predsednik republike, marveč Bonaparte iz mesa in krvi. Takrat bi ga bila skupščina lahko zalotila pri dejanju, ki ni bilo v nasprotju z ustavo, temveč s Code pénal [kazenskim zakonikom]. Če je po Dupratovi interpelaciji prešla na dnevni red, se to ni zgodilo samo zato, ker je Girardinov predlog, naj se skupščina izjavi za "satisfait" [zadovoljeno], priklical stranki reda njeno lastno sistematično korupcijo v spomin. Buržuj, a predvsem v državnika napihnjeni buržuj, doponjuje svoje praktično prostaštvo s teoretično prevzvišenostjo. Kot državnik postane prav tako kakor državna oblast, ki mu stoji nasproti, višje bitje, proti kateremu se je mogoče boriti samo v višji, posvečeni obliki.
Banaparte, ki je imel ravno kot bohém, kot prinčevski lumpenproletarec pred navadnim buržujem prednost, da se je lahko prostaško boril, je zdaj, ko ga je skupščina sama lastnoročno prepeljala preko spolzkih tal vojaških banketov in pregledov, Družbe 10. decembra in nazadnje kazenskega zakona, spoznal, da je prišel trenutek, ko lahko preide iz navidezne defenzive v ofenzivo. Kaj malo so ga motili mali porazi, ki so jih medtem doživljali pravosodni, vojni, mornariški in finančni minister - porazi, s katerimi je skupščina izražala svoje renčavo nezadovoljstvo. Ni preprečil samo, da bi ministri odstopili, in s tem priznanja, da je izvršilna oblast podrejena parlamentu; zdaj je tudi lahko dokončal, kar je začel med počitnicami narodne skupščine: ločil je vojaško silo od parlamenta, odstavil je Changarniera.
Neki elizejski list je objavil dnevno povelje, izdano meseca maja baje prvi armadni diviziji - torej bi ga bil moral izdati Changarnier - ki je častnikom naročalo, naj v primeru upora ne prizanašajo izdajalcem v lastnih vrstah, naj jih takoj postrele in naj ne dajo narodni skupščini na razpolago čet, če bi jih zahtevala. 3. januarja 1851 so zaradi tega dnevnega povelja interpelirali ministrski svet. Ta je zahteval za pretres te zadeve najprej tri mesece, nato teden dni, nazadnje pa le štiriindvapset ur časa za premislek. Skupščina vztraja pri zahtevi, da se mora stvar takoj razjasniti. Changarnier vstane in izjavi, da tega dnevnega povelja nikdar ni bilo. Pristavi, da bo vselej hitel ustreči zahtevam narodne skupščine in da se skupščina v primeru spora lahko zanese nanj. Skupščina sprejme njegovo izjavo z nepopisnim pritrjevanjem in mu izglasuje zaupnico. Skupščina se odpove svoji moči, dekretira lastno nemoč in vsemoč armade s tem, da se izroča privatni protekciji nekega generala; toda ganeral se moti, ko ji daje proti Bonapartu na razpolago tisto silo, ki mu jo daje isti Bonaparte samo v fevd, in ko sam pričakuje varstva od tega parlamenta, tj. svojega varovanca, ki je potreben varstva. Toda Changarnier veruje v misteriozno moč, s katero ga je obdarila buržoazija po 29. januarju 1849. Ima se za tretjo oblast poleg obeh drugih državnih oblasti. Doživlja usodo drugih junakov ali, pravilneje, svetnikov te dobe, katerih veličina je le v pristranskem visokem mnenju, ki ga širi o njih njihova stranka, in ki splahnejo v vsakdanjejše postave, brž ko jih priložnosti pozovejo, naj začno delati čudeže. Nevera je sploh smrtni sovražnik teh dozdevnih junakov in resničnih svetnikov. Od tod njihova dostojanstveno-moralna ogorčenost nad dovtipneži in posmehovalci, ki ne poznajo navdušenja.
Isti večer so bili ministri poklicani v Elizejsko palačo; Bonaparte sili, naj Changarniera odstavijo, pet ministrov se brani, da bi odstavitev podpisali, "Moniteur" napove vladno krizo, tisk stranke reda pa grozi z ustanovitvijo parlamentarne armade pod Changarnierovim poveljstvom. Stranka reda je imela ustavno pravico do tega. Treba ji je bilo samo imenovati Changarniera za predsednika narodne skupščine in zahtevati za svojo varnost poljubno število čet. To bi bila lahko storila toliko bolj brez skrbi, ker je Changarnier še resnično poveljeval armadi in pariški narodni gardi in je prežal le na to, kdaj ga bo z armado vred poklicala naradna skupščina. Bonapartistično časopisje si niti upalo ni odrekati narodni skupščini pravico do direrktne rekvizicije čet; to je bil pravni pomislek, ki v danih razmerah ni obetal nobenega uspeha. Da bi se bila armada pokorila ukazu narodne skupščine, je verjetno, če pomislimo, da je moral Bonaparte osem dni stikati po vsem Parizu, preden je nazadnje našel dva generala - Baraguaya d'Hilliersa in Saint-Jeana d'Angelyja - ki sta bila pripravljena sopodpisati Changarnierovo odstavitev. Več kot dvomljivo pa je, da bi bila dobila stranka reda v lastnih vrstah in v parlamentu za tak sklep potrebno število glasov, če pamislimo, da se je osem dni pozneje 286 glasov odcepilo od nje in da je montanja zavrgla padoben predlog že v decembru 1851, v zadnji odločilni uri. Pač pa bi se bilo morda grajskim gospodom zdaj še posrečilo navdušiti večino svoje stranke za heroizem, ki bi bil v tem, da bi se za gozdom bajonetov čutila varno in sprejela uslugo armade, ki bi prebegnila v njen tabar. Namesto tega so se odpravili presvetli grajski gospodje 6. januarja zvečer v Elizejsko palačo, da bi z madrimi državniškimi frazami in pomisleki pregovorili Bonaparta, naj ne odslovi Changarniera. Kogar skušaš pregovoriti, tega priznavaš za gospodarja paložaja. Bonaparte, ki se je po tem koraku začutil trdnega, je imenoval 12. januarja novo ministrstvo, v katerem sta ostala voditelja prejšnjega ministnstva Fould in Baroche. St. Jean d'Angely je postal vojni minister, "Moniteur" je objavil dekret o Changarnierovi odstavitvi, njegovo poveljstvo so razdelili na Baraguaya d'Hilliersa, ki je dobil prvo armadno diviziijo, in Perrota, ki mu je pripadla narodna garda. Branik družbe je odslovljen, in če ne pade zaradi tega nobena opeka s strehe, se pa, nasprotno, vzdignejo kurzi na borzi.
S tem da stranka reda zavrne armado, ki se ji v Changarnierovi osebi daje na razpolago, in jo tako nepreklicno izroča predsedniku, razodene, da buržoazija ni več sposobna vladati. Parlamentarnega ministrstva že ni bilo več. Zdaj ko je stranka reda izgubila še možnost razpolagati z armado in narodno gardo - na katero silo se je mogla torej še opirati, da bi obdržala uzurpirano oblast parlamenta nad ljudstvom in hkrati njegovo ustavno oblast nasproti predsedniku? Na nobeno. Sklicevala se je lahko samo še na nemočna načela, ki jih je sama vedno razlagala le kot splošna pravila, ki jih predpisuješ drugim zato, da se lahko sam tem svobodneje giblješ. S Changarnierovo odstavitvijo in s prehodom vojaške sile v Bonapartove roke se končuje prvi del obdobja, ki ga proučujemo, obdobje boja med stranko reda in izvršilno oblastjo. Obe sili sta si zdaj odkrito napovedali vojno, bojujeta jo odkrito, toda šele potem, ko je stranka reda izgubila orožje in vojake. Brez ministnstva, brez vojske, brez ljudstva, brez javnega mnenja, od svojega volilnega zakona z dne 31. maja dalje nič več zastopnica suverenega naroda, brez oči, brez ušes, brez zob, brez vsega, se je narodna skupščina polagoma sprevrgla v starofrancoski parlament [43], ki mora akcijo prepuščati vladi, sam pa se post festum naknadno zadovoljevati z renčavim ugovarjanjem.
Stranka reda sprejme novo ministrstvo z viharnim ogorčenjem. General Bedeau prikliče v spomin popustljivost stalne komisije med počitnicami in preveliko obzirnost, s katero se je odpovedala objavljanju svojih zapisnikov. Notranji minister zdaj sam zahteva, naj se objavijo ti zapisniki, ki so seveda že postali plehki kakor postana voda, ne razkrivajo nobenih novih dejstev in so brez kakršnegakoli učinka na otopelo občinstvo. Na Rémusatov predlog se narodna skupščina umakne v svoje urade in imenuje odbor za izredne ukrepe. Pariz spravi to tem manj s tira njegovega vsakdanjega življenja, ker trgovina ravno zdaj cvete, manufakture so zaposlene, žitne cene so nizke, živil je na pretek in hranilnice dobivajo dan za dnem nove vloge. "Izredni ukrepi", ki jih je parlament tako hrupno napovedal, se 18. januarja razpuhnejo v nezaupnici ministrom, ne da bi bil general Changarnier le z besedico omenjen. Stranka reda je nezaupnico morala tako sestaviti, da bi si zagotovila glasove republikancev, ker so se ti strinjali izmed vseh ukrepov ministrtva ravno samo s Changarnierovo odstavitvijo, medtem ko stranka reda zares ni mogla grajati drugih ministrskih sklepov, ki jih je bila sama diktirala.
Nezaupnica 18. januarja je bila sprejeta s 415 glasovi proti 286. Prodrla je torej le zaradi koalicije odločnih legitimistov in orleanistov s čistimi republikanci in montanjo. Dokazala je torej, da je stranka reda izgubila ne le ministrstvo in ne le vojsko, ampak v sporih z Bonapartom tudi svojo samostojno parlamentarno večino, da je skupina predstavnikov pobegnila iz njenega tabora iz fanatične vneme za sporazum, iz strahu pred bojem, iz utrujenosti, iz družinskih ozirov do državnih uradnikov iz krvnega sorodstva, zato ker so špekulirali na izpraznjena ministrska mesta (Odilon Barrot), iz golega egoizma, zaradi katerega je povprečni buržuj vedno pripravljen žrtvovati splošno korist svojega razreda tej ali oni osebni koristi. Bonapartistični predstavniki so že od vsega začetka pripadali stranki reda samo v boju proti revoluciji. Voditelj katoliške stranke Montalembert je že tedaj podprl s svojim vplivom Bonaparta, ker je obupal nad življenjsko sposobnostjo parlamentarne stranke. Voditelja te stranke Thiers in Berryer, orleanist in legitimist, pa sta bila prisiljena, da sta se javno razglasila za republikanca in priznala, da sta s srcem za kralja, z glavo pa za republiko, da je njuna parlamentarna rapublika edina oblika, v kateri more vladati vsa buržoazija. Tako sta bila prisiljena restravracijske načrte, ki sta jih neutrudno kovala za hrbtom parlamenta, bičati pred očmi buržoaznega razreda samega kot spletko, ki je prav tako nevarna kakor brezglava.
Nezaupnica 18. januarja je zadela ministre, ne pa predsednika. Toda Changarniera ni odstavila vlada, temveč predsednik. Ali naj bi stranka reda obtožila Bonaparta samega? Zaradi njegovih restavracijskih skomin? Saj so samo dopolnjevale njene lastne skomine. Zaradi njegovega zarotniškega delovanja ob vojaških pregledih in v Družbi 10. decembra? Ta vprašanja so že zdavnaj pokopali pod običajnimi dnevnimi redi. Zato, ker je odstavil junaka 29. januarja in 13. junija, moža, ki je maja 1850 pretil, da bo v primeru upora zažgal Pariz na vseh koncih? Njihovi zavezniki iz montanje in Cavaigna jim še tega niso dovolili, da bi padlemu braniku družbe pomagali spet pakonci z oficialnim izrazom sočutja. Oni sami niso mogli odrekati predsedniku ustavne pravice, da sme odstaviti generala. Besneli so le, ker je svojo ustavno pravico izkoriščal na neparlamentarni način. Toda ali niso svojih parlamentarnih prerogativ neprenehoma izkoriščali na neustaven način, zlasti tedaj, ko so odpravili splošno volilno pravico? Torej jim ni kazalo drugega, kakor gibati se natančno v parlamentarnih mejah. ln treba je bilo tiste svojevrstne bolezni, ki je od l. 1848 dalje razsajala po vsem kontinentu, treba je bilo parlamentarnega kretinizma, ki drži okužence v nekem namišljenem svetu in jim vzame ves smisel, ves spomin in vse razumevanje za surovi resnični svet okrog njih, tega parlamentarnega kretinizma je bilo treba, da so tisti, ki so s svojimi rokami uničili vse možnosti parlamentarne moči in ki so jih v svojem boju z drugimi razredi morali uničiti, imeli svoje parlamentarne zmage še za zmage in si domišljali, da so zadeli predsednika, kadar so udarili po njegovih ministrih. Dali so mu le priložnost, da je lahko narodno skupščino pred narodom znova ponižal. 20. januarja je "Moniteur" naznanil, da je bila sprejeta ostavka celotnega ministrstva. S pretvezo, da nima več nobena parlamentarna stranka večine, kakor dokazuje glasovanje 18. januarja, ta sad koalicije montanje z rojalisti, in da hoče počakati na to, da bi se izoblikovala nova večina, je Bonaparte imenoval tako imenovano prehodno ministrstvo, v katerem ni bilo nobenega člana parlamenta, temveč zgolj popolnoma neznani in brezpomembni ljudje, ministrstvo samih komijev in pisarjev. Zdaj se je stranka reda lahko iztrošila v igri s temi lutkami, izvršilni oblasti se ni več zdelo vredno truda, da bi bila resno zastopana v narodni skupščini. Bonaparte je tem očitneje združeval vso izvršilna oblast v svoji osebi, jo tem bolj izkoriščal v svoje namene, kolikor bolj so bili njegovi ministri samo statisti.
Z montanjo združena stranka reda se je maščevala tako, da je zavrnila predsedniško dotacijo 1,800.000 frankov, ki so jo morali na ukaz poglavarja Družbe 10. decembra predlagati njegovi ministrski komiji. Tokrat je odločila večina samo 102 glasov, torej je po 18. januarju odpadlo spet 27 glasov; stranka reda se je razkrajala naprej. A da se ne bi nihče niti za hip varal glede smisla njene koalicije z montanjo, ni hotela takoj zatem niti razpravljati o predlogu za splošno amnestijo političnih zločincev, ki ga je podpisalo 189 članov montanje. Zadostovalo je, da je notranji minister, neki Vaisse, izjavil, da je mir le navidezen, da pa se na skrivnem širi velika agitacija, da so se skrivaj organizirale povsod pričujoče družbe, da se demokratični listi pripravljajo na ponovno izhajanje, da so novice iz departmajev neugodne, da vodijo ženevski emigranti prek Lyona zaroto po vsej južni Franciji, da je Francija na robu industrijske in trgovinske krize, da so roubaiški tovarnarji skrajšali delovni čas, da so se uprli jetniki v Belle Ile [44] - zadostovalo je že, da je samo neki Vaisse priklical rdeči strah, pa je stranka reda, ne da bi bila kaj razpravljala, zavrnila predlog, ki bi bil narodni skupščini nujno pridobil velikansko popularnost in vrgel Bonaparta nazaj v njeno naročje. Namesto da je izvršilni oblasti pustila, da jo je s perspektivo novih nemirov preplašila, bi bila morala prav nasprotno dovoliti nekoliko razmaha razrednemu boju, da bi ostala eksekutiva od nje odvisna. Toda ni se čutila kos nalogi, da bi se igrala z ognjem.
Medtem je tako imenovano prehodno ministrstvo životarilo do srede aprila. Bonaparte je narodno skupščino utrujal in vlekel za nos z vedno novimi ministrskimi kombinacijami. Kazalo je, kakor da namerava sestaviti zdaj republikansko ministrstvo z Lamartinom in Billaultom, zdaj parlamentarno z neizogibnim Odilonom Barrotom, katerega ime ne sme nikoli manjkati, kadar je potreben lahkoveren bedak, zdaj legitimistično z Vatimesnilom in Benaistom d'Azyjem, zdaj orleanistično z Malevillom. Medtem ko drži na ta način različne frakcije stranke reda v napetosti drugo proti drugi in jih vse skupaj straši z možnostjo, da pride do republikanskega ministrstva in potemtakem do vzpastavitve splošne volilne pravice, neizogibno vzbuja hkrati pri buržoaziji prepričanje, da se njegovo odkritosrčno prizadevanje sestaviti parlamentarno ministrstvo razbija ob nespravljivosti rojalističnih frakcij. Buržoazija pa je tem glasneje vpila po "močni vladi" in tem bolj neodpustljivo se je ji je zdelo, da je Francija "brez administracije", čim bolj je kazalo, da se bliža splošna trgovinska kriza in pridobiva v mestih ljudi za socializem, kakor so jih na deželi porazno nizke žitne cene. Trgovina je iz dneva v dan bolj pojemala, nezaposlene roke so se vidno množile, v Parizu je bilo najmanj 10.000 delavcev brez kruha, v Rouenu, Mulhausnu, Lyonu, Roubaixu, Tourcoingu, St. Etiennu, Elbeufu itd. je nešteto tovarn mirovalo. V teh okoliščinah je bonaparte lahko tvegal, da je 11. aprila obnovil ministrstvo z dne 18. januarja, ministrstvo gospodov Rouhera, Foulda, Barocha itd., ki ga je okrepil še z gospodom Leonom Faucherom, katerega je ustavodajna skupščina v svojih zadnjih dneh soglasno, razen petih ministrskih glasov, osramotila z nezaupnico zaradi razširjanja lažnih telegrafskih depeš. Narodna skupščina je 18. januarja torej porazila ministrstvo in se je tri mesece borila z Bonapartom za to, da sta Fould in Baroche 11. aprila lahko sprejela puritanca Fauchera kot tretjega v svojo ministrsko družbo.
Novembra 1849 se je Bonaparte zadovoljil z neparlamentarnim ministrstvom, januarja 1851 z izvenparlamentarnim, 11. aprila se je čutil dovolj močnega, da je sestavil protiparlamentarno ministrstvo, ki je harmonično združevalo v sebi nazaupnici obeh skupščin, ustavodajne in zakanodajne, republikanske in rojalistične. Ta lestvica ministrstev je bila toplomer, s katerim je parlament lahko meril pojemanje svoje življenjske toplote. Ta je konec aprila zdrknila tako nizko, da je Persigny na nekem osebnem sestanku že lahko pozval Changarniera, naj pride v predsednikov tabor. Banaparte - tako je zagotavljal - ima vpliv narodne skupščine za popolnoma uničen, in že je pripravljena proklamacija, ki bo objavljena po vseskozi nameravanem, a po naključju spet odloženem coup d'etat [državnem udaru]. Changarnier je voditeljem stranke reda sporočil to osmrtnico, toda kdo verjame, da je steničji pik smrten? In parlament si ni mogel kaj, čeprav je bil tako poražen, tako razkrajen in v zadnjih izdihljajih, da bi ne bil v dvoboju z grotesknim poglavarjem Družbe 10. decembra videl samo dvoboja s stenico. Toda Banaparte je odgovoril stranki reda kakor Agesilaos kralju Agisu: "Zdim se ti mravlja, toda nekoč bom lev."
[35] V Strassbourgu je leta 1836 z nekaterimi oficirji v tamošnji garniziji poskušal izvesti vojaški puč, vendar je upor že po nekaj urah propadel, njega pa so izgnali v Ameriko. - V Boulogne je vdrl s svojo zarotniško skupino leta 1840, toda tudi tam se mu upor ni posrečil. Obsodili so ga na dosmrtno ječo, a je leta 1846 pobegnil na Angleško.
[36] V Shakespearovi komediji "Sen kresne noči" naj bi v vložni igri o Piramu in Tizbi mizar Smuk igral leva, vendar tkalec Klobčič v bojazni, da bi se "gospe ustrašile", predlaga, naj takoj ob prihodu na oder kar naravnost pove, da ni pravi lev, da je le Smuk, mizar.
[37] Mišljena so francoska klasicistična pravila, po katerih naj tragedija prikazuje eno samo dogajanje, ki mora potekati na enem kraju in zajemati samo en dan. - Marx govori o državnem udaru 2. decembra 1851.
[39] Osebi iz Schillerjeve drame Razbojniki.
[40] Listi bonapartistične smeri.
[41] 1848. leta.
[42] V noči s 1. na 2. december 1851.
[43] Pred veliko francosko revolucijo so obstajali parlamenti kot vrhovne sodne ustanove v več francoskih mestih. Najpomembnejši med njimi je bil pariški, ki je potrjeval kraljeve odloke in imel pravico protestirati ob odlokih, ki niso ustrezali navadam in zakonodaji dežele. Vseeno pa tak parlament ni imel nobene dejanske moči, saj je moral kak zakon obvezno sprejeti, če je zasedanju prisostvoval tudi kralj.
[44] Otok ob zahodni obali Francije, kjer so bili zaprti po letu 1848 obsojeni revolucionarji.