Osemnajsti brumaire Ludvika Bonaparta
Povzemimo spet razvojno nit.
Zgodovina ustavodajne narodne skupščine je od junijskih dni dalje zgodovina gospostva in razkroja republikanske buržoazne frakcije, tiste frakcije, ki jo poznamo pod imenom trikolorni republikanci, čisti republikanci, politični republikanci, formalistični republikanci itd.
Za meščanske monarhije Ludvika Filipa je bila to oficialna republikanska opozicija in torej priznan sestavni del takratnega političnega sveta. Imela je svoje zastopnike v zbornicah, v tisku pa precejšnje vplivno območje. Njeno pariško glasilo "National" je bilo po svoje prav tako ugledno kakor "Journal des Débats" [18]. Temu položaju v ustavni monarhiji je ustrezal njen značaj. To ni bila nikaka buržoazna frakcija, ki bi jo družili veliki skupni interesi in opredeljevali svojevrstni produkcijski pogoji. To je bila skupina republikansko usmerjenih buržujev, pisateljev, odvetnikov, častnikov in uradnikov, katerih vpliv je temeljil na osebnih antipatijah dežele proti Ludviku Filipu, na spominih na staro republiko, na republikanski veri številnih sanjačev, predvsem pa na francoskem nacionalizmu, katerega sovraštvo do dunajskih pogodb in do zveze z Anglijo je ta skupina naprenehoma podžigala. Za velik del pristašev, ki jih je "National" imel za časa vlade Ludvika Filipa, se je moral zahvaliti temu prikritemu imperializmu; ta se mu je zato lahko pozneje, za časa republike, postavil nasproti kot zmagovit tekmec v osebi Ludvika Bonaparta. Boril se je proti finančni aristokraciji kakor vsa druga buržoazna opozicija. Polemika proti državnemu proračunu, ki je bila v Franciji natančno isto kakor boj proti finančni aristokraciji, je dajala preveč ceneno popularnost in prebogato gradivo za puritanske leading articles [uvodne članke], da je ne bi bili izkoristili. Industrijska buržoazija mu je bila hvaležna za njegovo suženjsko obrambo francoskega sistema zaščitnih carin, katere pa se je lotil bolj iz nacionalnih kakor nacionalnoekonomskih razlogov, vsa buržoazija pa mu je bila hvaležna za njegovo zlobno ovajanje komunizma in socializma. Sicer pa je bila strank "Nationala" čisto republikanska, tj., namesto monarhične je zahtevala republikansko obliko buržoaznega gospostva in predvsem levji delež zase pri tem gospostvu. Toda glede pogojev za to spremembo si nikakor ni bila na jasnem. Kar pa ji je bilo jasno kakor beli dan in je bilo na banketih za propagando reform v zadnji dobi Ludvika Filipa javno izrečeno, je bila njena nepopularnost pri demokratičnih malomeščanih in posebno še pri revolucionarnem proletariatu. Ti čisti republnkanci so bili - kakor se spodobi čistim republikancem - že pripravljeni, da bi se zadovoljili tudi z regentstvom vojvodinje Orleanske, ko je vzplamenela februarska revolucija in dodelila njihovim najbolj znanim predstavnikom mesto v začasni vladi. Uživali so seveda že od vsega začetka zaupanje buržoazije in imeli večino v ustavodajni narodni skupščini. Iz eksekutivne komisije, ki jo je osnavala narodna skrupščina, ko se je sešla, so bili takoj izključeni socialistični člani začasne vlade: izbruh junijske vstaje pa je "Nationalova" stranka uporabila, da je odslovila tudi eksekutivno komisijo in se s tem znebila svojih najbližjih tekmecev, malomeščanskih ali demokratičnih republikancev (Ledru-Rollin idr.). Cavaignac, general buržoaznorepublikanske stranke, ki je poveljeval v junijski bitki, je stopil na mesto eksekutivne komisije z nekakšno diktatorsko oblastjo. Marrast, nerkdanji urednik en chef (glavni urednik) "Nationala", je postal stalni predsednik ustavodajne narodne skupščine, in ministrstva kakor tudi vsa druga važna mesta so zasedli čisti republikanci.
Republikanska buržoazna frakcija, ki se je že dolgo imela za zakonito dedično julijanske monarhije, je tako dosegla več kakor svoj ideal; toda do oblasti ni prišla, kakor je sanjala za Ludvika Filipa, z liberalnim uporom buržoazije proti prestolu, temveč prek krvavo zadušene vstaje proletariata proti kapitalu. Kar si je zamišljala kot najrevolucionarnejši dogodek, se je v resnici dogodilo kot najbolj kontrarevolucionarni dogodek. Sad ji je padel v naročje, toda padel je že z drevesa spoznanja, ne z drevesa življenja.
Izključno gospostvo buržoaznih republikancev je trajalo samo od 24. junija do 10. decembra 1848. Resumira se v izdelavi republikanske ustave in v obsednem stanju v Parizu.
Nova ustava je bila v bistvu le republikanizirana izdaja ustavne listine iz leta 1830. [19] Ozki volilni cenzus julijske monarhije, ki je izključeval iz političnega gospostva celo velik del buržoazije, ni bil združljiv z obstojem buržoazne republike. Februarska revolucija je namesto tega cenzusa takoj razglasila neposredno splšno volilno pravico. Buržoazni republikanci tega dogodka niso mogli več izbrisati. Morali so se zadovoljiti s tem, da so dodali kot omejitev določbo o šestmesečnem bivanju v volilnem kraju. Stara organizacija prave, občin, pravosodja, armade itd. je ostala nedotaknjena ali pa se je, kjer je ustava kaj spremenila, sprememba tikala vsebinskega kazala, ne pa vsebine; imena, ne pa stvari.
Neizogibni generalni štab svoboščin iz leta 1848, osebna svoboda, svoboda tiska, govora, združevanja, zborovanja, pouka, svoboda religije itd., je dobil ustavno uniformo, ki je te svaboščine naredila neranljive. Vsaka od teh svoboščin se namreč razglaša za brezpogojno pravico francoskega državljana, toda vedno s pripombo, da je neomejena, kolikor je ne omejujejo "enake pravice drugih in javna varnost" ali pa "zakoni", ki naj bi ravno posredovali to harmonijo med individualnimi svoboščinami samimi ter med njimi in javno varnostjo. Npr.:
""Državljani imajo pravico do združevanja, do mirnega in neoboroženega zbiranja, do vlaganja peticij in izražanja svobodnega mnenja v tisku ali kakorkoli že. Za uživanje teh pravic ni nobene druge omejitve razen enakih pravic drugih in javne varnosti." (II. pogl. francoske ustave, § 8.) - Pouk je svoboden. Svoboda pouka naj se izvaja s pogoji, ki jih daloča zakon, in pod vrhovnim nadzorstvom države." (Prav tam, § 9.) - "Stanovanje vsakega državljana je nedotakljivo razen v primerih, ki jih določa zakon." (II. poglavje, § 3.) Itd. itd."
Ustava zato nenehno kaže na bodoče organične zakone, ki naj izvedejo te pripombe in uživanje teh neomejenih svaboščin tako uravnajo, da ne bodo zadevale niti druga ob drugo niti ob javno varnost. In pozneje so prijatelji reda izdali te organične zakone in tako regulirali vse te svoboščine, da ne more najti buržoazija nič spotikljivega na tem, če uživajo iste pravice tudi drugi razredi. Kadar "drugim" te svoboščine popolnoma prepoveduje ali jim jih dovoljuje uživati s pogoji, ki niso nič drugega kakor policijske zanke, se to dogaja vedno le zaradi javne varnosti, tj. varnosti buržoazije, kakor to določa ustava. Zato se pozneje obe stranki popolnoma upravičeno sklicujeta na ustavo, tako prijatelji reda, ki so vse te svaboščine odpravili, kakor demokrati, ki so zahtevali, da je treba vse spoštovati. Vsak paragraf ustave vsebuje namreč svojo lastno antitezo, svojo lastno gornjo in spodnjo zbornico, in sicer v glavnem stavku svobodo, v pripombi pa zanikanje svobode. Dokler je bilo spoštovano ime svobode in so preprečevali samo njeno resnično izvedbo - po zakoniti poti seveda - je bila ustavna eksistenca svobode nepoškodovana, nedotaknjena, pa čeprav je bila njena resnična eksistenca temeljito uničena.
Ta ustava, ki so jo na tako razborit način naredili neranljivo, pa je bila vendarle kakor Ahil na nekem mestu ranljiva; toda ne na peti, temveč na glavi ali pravzaprav na dveh glavah, v katerih se je končavala - na eni strani v zakonodajni skupščini, na drugi v predsedniku. Če le bežno preletimo ustavo, vidimo, da so samo tisti paragrafi, ki določajo odnos predsednika do zakonodajne skupščine, absolutni, pozitivni, neprotislovni, taki, da jih ni mogoče zavijati. Tu je namreč šlo buržoaznim republikancem za to, da zavarujejo sami sebe. Od § 45 do 70 so ustavni paragrafi tako sestavljeni, da more narodna skupščina odstaviti predsednika ustavno, predsednik pa narodno skupščino samo neustavno, samo če odpravi ustavo samo. Tu torej ustava izziva svoje nasilno uničenje. Ne le da pasvečuje, kakor ustava iz leta 1830, delitev oblasti, temveč jo razširja do neznosnega protislovja. Igra ustavnih sil, kakor je Guizot imenoval parlamentarno ravsanje med zakonodajno in izvršilno oblastjo, igra v ustavi iz leta 1848 stalno va banque. Tu 750 s splošno volilno pravico izvoljenih in znova izvoljivih ljudskih predstavnikov, ki sestavljajo nenadzirljivo, nerazpustljivo in nedeljivo narodno skupščino, narodno skupščino, ki uživa zakonodajno vsemoč, odloča v zadnji instanci o vojni, miru in trgovinskih pogodbah, ima edino pravico amnestije in je zaradi svoje stalnosti neprenehoma v ospredju prizorišča. Tam predsednik z vsemi atributi kraljevske oblasti, s pravico, da postavlja in odstavlja svoje ministre neodvisno od naradne skupščine, z vsemi sredstvi izvršilne oblasti v svojih rokah, predsednik, ki oddaja vsa službena mesta ter odloča s tem o eksistenci vsaj poldrugega milijona ljudi v Franciji, kajti toliko jih preživlja 500.000 uradnikov in častnikov vseh stopenj. Predsednik razpolaga z vso oboroženo silo. Njegov privilegij je pomiloščati posamezne zločine, razpuščati narodne garde in sporazumno z državnim svetom odstavljati generalne, kantonalne in občinske svete, ki so jih državljani sami izvolili. Pridržana sta mu iniciativa in vodstvo pri vseh pogodbah s tujino. Medtem ko skupščina stalno igra na odru in je izpostavljena kritični vsakdanji dnevni svotlobi, živi predsednik skrito življenje na elizejskih poljanah, in sicer s 45. členom ustave pred očmi in v srcu, ki mu dan za dnem kliče: Frére, il faut mourir!" [Brat, umreti bo trerba!] Tvoja moč se bo nehala drugo nedeljo lepega meseca maja v četrtem letu po tvoji izvolitvi! Takrat bo konec sijaja, igra se ne ponovi v drugo in če imaš dolgove, glej, da jih pravočasno poplačaš s 600.000 franki, ki ti jih je naštela ustava, če ti ni morda bolj všeč, da se drugi ponedeljek lepega meseca maja preseliš v Clichy![20] - Če daje tako ustava predsedniku dejansko oblast, pa skuša narodni skupščini zagotoviti moaralno moč.Ne glede na to, da ni mogoče z zakonskimi paragrafi ustvariti moralne moči, ustava vnovič razveljavlja samo sebe s tem, ko določa, da volijo predsednika vsi Francozi z neposrednim glasovanjem. Medtem ko se glasovi Francije drobé na 750 članov narodne skupščine, se osredotočajo tu na enega samega individua. Medtem ko zastopa vsak ljudski predstavnik samo to ali ono stranko, to ali ono mesto, to ali ono mostišče ali pa celo samo nujnost, da je pač treba voliti poljubnega sedemstopetdesetega moža, pri čemer si niti stvari niti moža ne ogledaš tako natanko, pa je predsednik izvoljenec naroda in akt njegove izvolitve je velik adut, ki ga suvereno ljudstvo izigra vsaka štiri leta enkrat. Izvoljena narodna skupščina je v metafizičnem, izvoljeni predsednik pa v osebnem odnasu do naroda. Res predstavlja narodna skupščina s svojimi posameznimi predstavniki mnogokatere strani narodnega duha, toda v predsedniku se ta duh uteleša. V primerjavi z njo ima predsednik neke vrste božjo pravico: on je po milosti ljudstva.
Tetis, morska boginja, je prerokovala Ahilu, da bo umrl v cvetu mladosti. Ustava, ki ima svoje šibko mesto kakor Ahil, je tudi slutila kakor Ahil, da bo morala umreti zgodnje smrti. Ustavodajnim čistim republikancem bi se bilo treba le za trenutek ozreti z oblačnih višin njihove idealne republike na profani svet, pa bi spoznali - ne da bi bilo treba Tetidi zato zapustiti morje in jim razkriti skrivnost - kako raste iz dneva v dan objestnost rojalistov, bonapartistov, demokratov, komunistov in njihova lastna nepopularnost, v isti meri, kakor so se bližali dovršitvi svojega velikega zakonodajnega umotvora. Skušali so usodo ustavno pretkano prekaniti s § 111, ustave po katerem morajo za vsak predlog o reviziji ustave v treh zaporodnih razpravah, med katerimi mora biti vselej ves mesec premora, glasovati najmanj tri četrtine poslancev, in še to s pogojem, da mora glasovati najmanj 500 članov narodne skupščine. To je bil samo onemogel poskus, da bi še kot parlamentarna manjšina - in v duhu so se preroško že videli v tej podobi - izvrševali oblast, ki jim je v tem trenutku, ko so razpolagali s parlamentarno večino in z vsemi sredstvi vladne moči, dan za dnem bolj uhajala iz šibkih rok.
Slednjič zaupa ustava v melodramatičnem paragrafu samo sebe "budnosti in patriotizmu vsega francoskega ljudstva kakor tudi vsakega posameznega Francoza", potem ko je že poprej v nekem drugem paragrafu zaupala "budne" in "patriotične" Francoze nežni, krvavorihtarski pozornosti vrhovnega sodišča, "haute cour", ki ga je za ta namen sama posebej iznašla.
To je bila ustava iz leta 1848, ki je 2. decembra 1851 ni prekucnila kaka glava, temveč se je prekucnila že zgolj ob dotiku s klobukom; seveda je to bil trikotni napoleonski klobuk.
Medtem ko so se buržoazni republikanci v skupščini ukvarjali s tem, da so mozgali to ustavo, razpravljali o njej in glasovali zanjo, pa je vzdrževal Cavaignac zunaj skupščine obsedno stanje v Parizu. Pariško obsedno stanje je bilo ustavodajni skupščini babica pri njenih republikanskih porodnih bolečinah. Če so pozneje odpravili ustavo s sveta z bajoneti, ne smemo pozabiti, da so jo morali prav tako bajoneti - in sicer proti ljudstvu obrnjeni bajoneti - varovati že v materinem telesu in da je morala s pomočjo bajonetov priti na svet. Predniki "častivrednih republikancev" so ponesli svoj simbol, trikoloro, na pohod po Evropi. "Častivredni republikanci" pa so tudi izumili nekaj, kar je samo našlo pot prek vse Evrope, se z vedno spet obujeno ljubeznijo vračalo v Francijo, dokler si ni zdaj v polovici njenih departmajev pridobilo državljanske pravice - obsedno stanje. Odličen izum, ki so ga periodično uporabljali v vsaki nadaljnji krizi med francosko revolucijo. Toda kasarna in bivak, ki so ju tako periodično posajali na glavo francoski družbi, da bi ji stisnili možgane in ji zaprli sapo za vse večne čase; sablja in mušketa, ki so jima periodično dajali soditi in upravljati, biti za varuha in cenzorja, opravljati policijsko službo in službo nočnega čuvaja; brki in vojaška suknja, ki so jih periodično razglašali za najvišjo družbeno modrost in za vodnika družbe - ali se mar kasarni in bivaku, sablji in mušketi, brkom in vojaški suknji ni morala nazadnje poroditi misel raje enkrat za vselej rešiti družbo s tem, da razglase svoj lastni režim za najvišji režim in buržoazno družbo popolnoma osvobode skrbi, da bi vladala sama sebi? Kasarni in bivaku, sablji in mušketi, brkom in vojaški suknji se je morala roditi ta misel še tem prej, ker so tedaj za večjo zaslugo lahko pričakovali tudi boljše plačilo v gotovini, medtem ko je pri zgolj periodičnih obsednih stanjih in pri začasnih rešitvah družbe na ukazte ali one buržoazne frakcije bilo malo solidnega razen nekaj mrtvih in ranjenih ter nekaj prijaznih meščansikih grimas. Ali ne bi vojaštvo zaigralo obsednega stanja navsezadnje kdaj tudi v svojem lastnem interesu in sebi v prid in ga uveljavilo hkrati tudi za meščanske mošnjičke? Sicer pa ne pazabimo, naj mimogrede povem, da je polkovnik Bernard, prav tisti predsednik vojaške komisije, ki je za Cavaignaca brez sodbe pripomogel 15.000 upornikom do pregnanstva, v tem trenutku spet na čelu vojaških komisij, ki delujejo v Parizu.
Če so častivredni, čisti republikanci pripravili z obsednim stanjem v Parizu tla, na katerih so zrasli pretorijanci 2. decembra 1851 [21], jih moramo nasprotno pohvaliti, da zdaj, ko razpolagajo z narodno oblastjo - namesto da bi kakor za Ludvika Filipa pretiravali v svojem nacionalnem čustvu - klečeplazijo pred tujino, in namesto da bi Italijo osvobodili, dovoljujejo Avstrijcem in Napolitancem, da se je vnovič polaščajo. Izvolitev Ludvika Bonaparta 10. decembra 1848 za predsednika republike je naredila kanec Cavaignacovi diktaturi in konstituanti.
V § 44 ustave piše:
"Predsednik francoske republike ne more postati nihče, ki je kdaj izgubil francosko državljanstvo."
Prvi predsednik francoske republike L. N. Bonaparte ni le izgubil svojega francoskega državljanstva, ni bil samo angleški specialni constable [policijski agent], marveč je bil celo naturaliziran Švicar.
Na drugem mestu sem razložil pomen volitev 10. decembra. Tu se ne bom vračal k tej stvari. Dovolj je, če pripomnim, da so bile volitve reakcija kmetov, ki so morali plačati stroške februarske revolucije, proti drugim razredom naroda, reakcija dežele proti mestu. Zelo so ugajale armadi, ki ji "Nationalovi" republikanci niso bili preskrbeli niti slave niti doklad, veliki buržoaziji, ki je pozdravila Bonaparta kot most do monarahije, ter proletarcem in malomeščanom, ki so ga pozdravili kot bič za Cavaignaca. Pozneje bom imel priložnost podrobneje obravnavati odnos kmetov do francoske revolucije.
Obdobje od 20. decembra 1848 [22] do razpusta konstituante v maju 1849 je zgodovina propadanja buržoaznih republikancev. Potem ko so ustanovili republiko za buržoazijo, pregnali revioluciomarni proletariat s terena in prisilili demokratično malomeščanstvo začasno k molku, je njih same potisnila ob stran buržoazna množica, ki je to republiko upravičeno zasegla kot svojo lastnino. Ta buržoazna množica pa je bila rojalistična. En njen del, veliki zemljiški lastniki, je vladal za restavracije in je torej bil legitimističen. Drugi del, finančni aristakrati in veleindustrialci, je vladal za julijske monarhije in je bil torej orleanističen. Visoki dostojanstveniki armade, univerze, cerkve, odvetništva, akademije in tiska so se porazdelili na obe strani, četudi v različnem razmerju. Tu v meščanski republiki, ki ni nosila ne imena Burbon ne imena Orleans, tomveč ime kapital, so našli državno obliko, v lateri so lahko skupno vladali. Že junijska vstaja jih je združila v "stranko reda". Zdaj je bilo najprej treba odstraniti kliko buržoaznih republikancev, ki je še vedno vladala v narodni skupščini. Tako surovo, kakor so ti čisti republikanci prej zlorabljali fizično silo proti ljudstvu, tako strahopetno, malodušno, plašno, onemoglo, nebojevito so se umikali zdaj, ko je bilo treba braniti svoje republikanstvo in svojo zakonodajno pravico proti izvršilni oblasti in rojalistom. Ni mi tu treba opisovati sramotne zgodovine njihovega razkroja. To je bilo razpadanje, ne propadanje. Njihova zgodovina se je za vedno končala in v naslednjem obdobju nastopajo - bodisi v skupščini, bodisi izven nje - le še kot spomini, spomini, ki navidezno vnovič ožive, brž ko gre spet za golo ime republike in kadar koli je nevarnost, da bo revolucionarni konflikt zdrknil na najnižjo raven. Mimogrede omenjam, da se je list, ki je dal tej stranki ime - "National" - v naslednjem obdobju spreobrnil k socializmu.
Preden sklenem to obdobje, se moramo še za trenutek ozreti na obe sili, od katerih je 2. decembra 1851 prva uničila drugo, medtem ko sta od 20. decembra 1848 do odstopa konstituante živeli v zakonskem razmerju. Mislimo Ludvika Bonaparta na eni strani in stranko združenih rojalistov, reda, velike buržoazije na drugi strani. Ko je Bonaparte prevzel predsedništvo, je takoj sestavil ministrstvo stranke reda, ki mu je postavil na čelo Odilona Barrota, nota bene starega voditelja najliberalnejše frakcije parlamentarne buržoazije. Gospod Barrot je slednjič le ulovil ministrski stolček, katerega privid ga je preganjal že od leta 1830 dalje, in še več, predsedniški stolček v tem ministrstvu; toda ne, kakor si je domišljal za Ludvika Filipa, kot najnaprednejši voditelj parlamentarne opozicije, temveč z nalogo pokopati parlament in kot zaveznik vseh svojih smrtnih sovražnikov - jezuitov in legitimistov. Nazadnje se je le oženil z nevesto, toda šele potem, ko se je bila prostituirala. Bonaparte sam je na videz popolnoma mrknil. Stranka reda je delala zanj.
Takoj na prvem ministrskem posvetu so sklenili poslati ekspedicijo v Rim, o kateri so se sporazumeli, da jo bodo izvedli za hrbtom narodne skupščine in da bodo le-tej izpulili sredstva zanjo z lažno pretvezo. Začeli so torej s prevaro narodne skupščine in s skrivno konspiracijo z absolutističnimi silami v tujini proti revolucionarni rimski republiki.
Na prav tak način in s prav takimi manevri je Bonaparte pripravljal svoj udar z dne 2. decembra proti rojalistični zakonodajni in njeni ustavni republiki. Ne pozabimo, da je ista stranka, ki je 20. decembra 1848 sestavila Bonapartovo ministrstvo, imela 2. decembra 1851 večino v zakonodajni narodni skupščini.
Konstituanta je avgusta sklenila, da se ba razšla šele tedaj, ko bo izdelala in razglasila celo vrsto organičnih zakonov, ki naj bi dopolnjevali ustavo. Stranka reda ji je po predstavniku Rateauju 6. januarja 1849 predlagala, naj pusti organične zakone vnemar in naj raje sklene svoj lastni razpust. Ne le ministrstvo z gospadom Odilanom Barrotom na čelu, marveč vsi rojalistični člani narodne skupščine so ji hiteli dokazovati, da je njen razpust nujen, če naj se vzpostavi kredit in utrditev reda, da se tako napravi konec nedoločnemu proviziranju in ustvari definitivno stanje; da konstituanta ovira produktivnost nove vlade in da se skuša ohraniti pri življenju zgolj iz same mržnje, dežela pa da je je sita. Bonaparte si je zapomnil vse te bodice proti zakonodajni oblasti, naučil se jih je na pamet in 2. decembra 1851 je parlamentarnim rojalistom dokazal, da se je nekaj naučil od njih. Njihova lastna gesla je ponavljal v boju proti njim.
Barrotovo ministrstvo in stranka reda sta šla še dalje. Po vsej Franciji sta sprožila peticije na narodno skupščino, v katerih so jo najvljudneje naprošali, naj vendar izgine. Tako sta popeljala v boj proti narodni skupščini, ustavno organiziranemu izrazu naroda, njegove neorganizirane množice. Naučila sta Bonaparta apelirati na ljudstvo namesto na parlamentarne zbore. Slednjič je 29. januarja 1849 prišel dan, ko naj bi kornstituanta sklepala o svojem lastnem razpustu. Narodna skupščina je našla poslopje, kjer naj bi bila seja, zasedeno z vojaštvom; Changarnier, general stranke reda, ki je bil hkrati vrhovni poveljnik narodne garde in redne vojske, je priredil v Parizu velik pregled čet, kakor da bi se bližala bitka, in združeni rojalisti so preteče izjavili konstituanti, da bodo uporabili silo, če ne bo voljna. Bila je voljna in si je izmešetarila le še kratek življenjski rok. Kaj je bil 29. januar drugega kakor coup d'etat [državni udar] z dne 2. decembra 1851, le da so ga izvedli rojalisti z Bonapartom proti rerpublikanski narodni skupščini? Gospodje niso opazili ali pa niso hoteli opaziti, da je Bonaparte uporabil 29. januar 1849 za to, da je dal delu čet defilirati pred Tuilerijami mimo sebe in da je prav ta prvi javni nastop vojaške sile proti parlamentarni sili željno pograbil, da bi nakazal Kaligulo. Videli so seveda samo svojega Changarniera.
Med razlogi, ki so stranko reda še prav posebno nagnili k temu, da je nasilno skrajšala življenje konstituanti, so bili organični, ustavo dopolnjujoči zakoni, kakor zakon o šolskem pouku, bogočastju itd. Združenim rojalistom je bilo silno veliko do tega, da bi sami izdelali te zakone, ne pa da bi jih pustili izdelati republikancem, ki so postali nezaupjivi. Med temi organičnimi zakoni pa je bil tudi zakon o odgovornosti predsednika republike. Leta 1851 je bila zakonodajna skupščina ravno zaposlena z izdelavo takega zakona, ko je Bonaparte ta udar prehitel z udarom z dne 2. decembra. Kaj bi bili združeni rojalisti ob svojem parlamentarnem zimskem vojnem pohodu leta 1851 dali za to, da bi našli zakon o odgovornosti že izdelan, in sicer takega, ki bi ga bila izdelala nezaupljiva, sovražna, republikanska skupščina!
Potem ko je 29. januarja 1849 konstituanta sama zlomila svoje zadnje orožje, so jo Barrotovo ministrstvo in prijatelji reda mučili do smrti. Ničesar niso pustili vnemar, kar jo je moglo ponižati, in izsilili iz njene šibkosti, ko je obupavala sama nad seboj, zakone, ki so jo pripravli še ob zadnjo troho spoštovanja pri občinstvu. Bonaparte, ki se je ukvarjal s svojo fiksno napoleonsko idejo, je bil dovolj drzen, da je to poniževanje parlamentarne sile javno izrabil. Ko je namreč 8. maja 1849 narodna skupščina izglasovala ministrstvu grajo, ker je Oudinot zasedel Civitavecchio, in ukazala, naj se posveti rimska ekspedicija nalogi, ki jo je na videz imela [23] je Bonaparte še isti večer objavil v "Moniteurju" [24] pismo Oudinotu, v katerem mu je čestital k njegovim junaškim dejanjem in se v nasprotju s pisunskimi parlamentarci že repenčil kot velikodušni pokrovitelj armade. Rojalisti so se temu smehljali. Imeli so ga kratko malo za svojega dupe [človeka, ki so ga potegnili za nos]. Ko je nazadnje Marrast, predsednik konstituante, za trenutek podvomil o varnosti narodne skupščine in je - opirajoč se na ustavo - poklical nekega polkovnika z njegovim polkom, se je polkovnik upiral, se skliceval na disciplino in napotil Marrasta k Changarnieru, ki ga je porogljivo zavrnil z opazko, češ da ne ljubi baionnettes intelligentes [razumnih bajonetov]. Ko so novembra 1851 hoteli združeni rojalisti začeti z Bonapartom odločilni boj, so skušali s svojim razvpitim kvestorskim zakonom uveljaviti načelo, da sme predsednik narodne skupščine neposredno poklicati vojsko. Njihov general Le Flô je podpisal ta zakonski predlog. Zaman je Changarnier glasoval za predlog in zaman se je Thiers paklanjal previdni modrosti nekdanje konstituante. Vojni minister Saint-Arnaud mu je odgovoril, kakor je Changarnier odgovoril Marrastu, in - montanja mu je pritrjujoče vzklikala!
Tako je stranka reda takrat, ko še ni bila narodna skupščina, temveč šele ministrstvo, sama osramotila parlamentarni režim. Zdaj pa vpije, ko prevrat z dne 2. decembra 1851 ta režim izganja iz Francije!
Želimo mu srečno pot.
[18]
"National" je izhajal v Parizu od 1830 do 1851 in bil glasilo stranke
buržoaznih republikancev. - "Journal des Débats" (celotni naslov je
bil: "Journal des Débats politiques et littéraries" - "Dnevnik
političnih in književnih razprav") je bil osnovan leta 1789, med julijsko
monarhijo pa je bil vladni časapis orleanistične buržoazije. Med revolucijo
1848 je zastopal nazore kontrarevolucionarne buržoazije, t. i. stranke reda.
[19] V prvem preplahu pred revolucijo se je Ludvik Filip 24. februarja 1848 odrekel prestolu v prid svetemu nečaku, grofu Pariškemu. Toda zaradi mladoletnosti le-tega so računali z regentstvom njegove matere, vojvodinje Orleanske.
[20] Ustavna listina iz leta 1830 je bila temelj julijske monarhije. Ljudstvu je le formalno priznala vrhovne pravice in samo za malenkost omejila kraljevo oblast. Vrhu tega so ostali policija in strogi zakoni zoper delavsko in demokratično gibanje povsem nedotaknjeni.
[21] Pariška ječa za dolžnike, ki niso plačali dolgov.
[22] Pretorijanci so bili v starem Rimu cesarjeva telesna straža. V tem stavku pa meri Marx na t. i. Družbo 10. decembra, ki jo je osnoval Ludvik Bonaparte iz družbenih izvržkov [lumpenproletariat] in s katero je izvedel svoj državni udar.
[23] Pred skupščino je vlada prikazovala, kot da ima vojaški poseg v Italijo namen podpreti Piemont v njegovi vojni z Avstro-Ogrsko in braniti rimsko republiko. Pravi smoter pohoda pa je bila intervencija zoper rimsko republiko in restavracija papeževe posvetne oblasti. - Civitavecchia je pristanišče in utrdba v bližini Rima.
[24] Dnevnik "Le Moniteur universel" ("Splošni vestnik") je izhajal 1789-1901. V letih 1799-1814 in 1816-1868 je bil uradni vladni list.