Karl Marx in Friedrich Engels
Komunistični manifest
Po tem, kar smo povedali v drugem poglavju, se samo po sebi razume odnos komunistov do drugih delavskih strank, torej njihov odnos do chartistov v Angliji in agrarnih reformistov v Severni Ameriki.
Komunisti se bore za dosego najbližjih ciljev in interesov delavskega razreda, toda v sedanjem gibanju zastopajo hkrati tudi prihodnost gibanja. V Franciji se pridružujejo komunisti socialistični-demokratični stranki proti konservativni in radikalni buržoazji, ne da bi se zato odrekli pravici, imeti kritičen odnos do fraz in iluzij, ki izvirajo iz revolucionarne tradicije.
V Švici podpirajo komunisti radikale, ne da bi prezrli, da sestoji ta stranka iz protislovnih elementov, deloma iz demokratičnih socialistov v francoskem smislu, deloma iz radikalnih buržujev.
Pri Poljakih podpirajo komunisti stranko, ki ima agrarno revolucijo za pogoj nacionalne osvoboditve, isto stranko, ki je leta 1864 zanetila krakovsko vstajo.
V Nemčiji se bori komunistična partija, kadar koli nastopa buržoazija revolucionarno, skupno z buržoazijo proti absolutni monarhiji, fevdalni zemljiški lastnini in malomeščanstvu.
Ne zamudi pa niti trenutka, da ne bi razvijala v delavcih čimbolj jasne zavesti o sovražnem nasprotju med buržoazijo in proletariatom, zato da bi mogli nemški delavci izkoristiti vse družbene in politične pogoje, ki jih mora buržoazija ustvariti s svojim gospostvom, tako kot svoje orožje proti buržoaziji, zato da bi se v Nemčiji po strmoglavljenju reakcionarnih razredov takoj začel boj proti buržoaziji sami.
Na Nemčijo obračajo komunisti svojo glavno pozornost, ker je Nemčija na pragu buržoazne revolucije in ker izvršuje ta prevrat v naprednejših pogojih evropske civilizacije na splošno in z veliko bolj razvitim proletariatom kakor Anglija v 17. stoletju in Francija v 18. stoletju, ker mora biti nemška buržoazna revolucija torej le neposredna predigra proletarske revolucije.
Skratka, komunisti podpirajo povsod vsako revolucionarno gibanje proti obstoječim družbenim in političnim razmeram.
V vseh teh gibanjih poudarjajo vprašanje lastnine, najsi privzame kakršno koli bolj ali manj razvito obliko, kot osnovno vprašanje gibanja.
Komunisti delajo končno povsod za združitev in sporazum demokratičnih strank vseh dežel.
Komunisti ne marajo skrivati svojih nazorov in namenov. Odkrito izjavljajo, da se dajo njihovi cilji doseči le z nasilnim prevratom vsega dosedanjega družbenega reda. Vladajoči razredi naj le trepetajo pred komunistično revolucijo. Proletarci nimajo v njej nič izgubiti razen svojih verig. Pridobe pa si lahko ves svet.