Karl Marx in Friedrich Engels
Komunistični manifest
V kakšnem odnosu so komunisti do proletarcev nasploh?
Komunisti niso kakšna posebna stranka v odnosu do drugih delavskih strank.
Nimajo nobenih od interesov vsega proletariata ločenih interesov.
Ne postavljajo nobenih posebnih načel, po katerih bi hoteli oblikovati proletarsko gibanje.
Komunisti se razlikujejo od drugih proletarskih strank le po tem, da na eni strani poudarjajo in uveljavljajo v različnih nacionalnih bojih proletarcev skupine, od narodnosti neodvisne interese vsega proletariata, na drugi strani pa po tem, da zastopajo na različnih razvojnih stopnjah, ki jih preživlja boj med proletariatom in buržoazijo, vselej interese celotnega gibanja.
Komunisti so torej v praksi najodločnejši del delavskih strank v vseh deželah, tisti del, ki žene gibanje vedno dalje in dalje; v teoretičnem pogledu imajo pred ostalo proletarsko množico to prednost, da poznajo pogoje, potek in splošne rezultate proletarskega gibanja.
Najbližji smoter komunistov je isti kakor vseh drugih proletarskih strank: formiranje proletariata v razred, strmoglavljenje boržuaznega gospostva, osvojitev politične oblasti po proletariatu.
Teoretične teze komunistov nikakor ne temelje na idejah, ki jih je iznašel ali odkril ta ali oni poboljševalec sveta.
Te teze so le splošni izrazi dejanskih odnosov obstoječega razrednega boja, pred našimi očmi potekajočega zgodovinskega gibanja. Odprava dosedanjih lastninskih odnosov ni nič za komunizem posebno značilnega.
Vsi lastninski odnosi so bili podvrženi nepretrganim zgodovinskim menam, nepretrganim zgodovinskim spremembam.
Francoska revolucija je naprimer odpravila fevdalno lastnino v korist buržoazne lastnine.
Kar je značilno za komunizem, ni odprava lastnine na sploh, temveč odprava buržoazne lastnine.
Moderna buržoazna privatna lastnina pa je zadnji in najpopolnejši izraz proizvajanja in prisvajanja proizvodov, ki temelji na razrednih nasprotjih, na izkoriščanju človeka po človeku.
V tem smislu lahko strnejo komunisti svojo teorijo v izrazu: odprava privatne lastnine.
Nam komunistom so očitali, da hočemo odpraviti osebno pridobljeno, z lastnim delom pridelano lastnino: lastnino, ki je podlaga vsaki osebni svobodi, dejavnosti in samostojnosti.
Z lasnim delom pridelana, pridobljena, z lastnim delom zaslužena lastnina! Mar govorite o lastnini male buržoazije, malih kmetov, ki je bila predhodnica buržoazne lastnine? Te nam ni treba odpravljati, razvoj industrije jo je odpravil in jo vsak dan odpravlja.
Ali pa govorite o moderni buržoazni privatni lastnini?
Mar ustvarja mezdno delo, delo proletarca, proletarcu lastnino? Nikakor ne. To delo ustvarja kapital, to je lastnino, ki izkorišča mezdno delo, lastnino, ki se more množiti le s pogojem, da poraja novo mezdno delo, da bi ga znova izkoriščala. Lastnina je v svoji današnji obliki osnovana na nasprotju med kapitalom in mezdnim delom. Oglejmo si obe strani tega nasprotja.
Biti kapitalist pomeni zavzemati v proizvodnji ne le zgolj osebni, temveč tudi družbeni položaj. Kapital je skupni proizvod in ga je mogoče spraviti v gibanje le s skupno dejavnostjo vseh članov družbe.
Kapital torej ni osebna sila, kapital je družbena sila.
Če se torej kapital spremeni v skupno, vsem članom družbe pripadajočo lastnino, tedaj se ne spremeni osebna lastnina v družbeno lastnino. Le družbeni značaj lastnine se spremeni. Lastnina izgubi svoj razredni značaj.
Preidimo k mezdnemu delu.
Povprečna cena mezdnega dela je minimum delavske mezde, to je vsota življenskih sredstev, ki so potrebna, da se delavec ohrani pri življenju kot delavec. Kar si torej mezdni delavec prisvaja s svojo dejavnostjo, zadostuje le zato, da reproducira svoje golo življenje. Nikakor nočemo odpraviti tega osebnega prisvajanja delovnih proizvodov, potrebnih za reprodukcijo neposrednega življenja, prisvajanja, ki ne daje nobenega čistega pribitka, ki bi mogel dati oblast nad tujim delom. Odpraviti hočemo le bedni značaj tega prisvajanja, zaradi katerega živi delavec le za to, da pomnožuje kapital, in živi le toliko, kolikor zahtevajo interesi vladajočega razreda.
V buržuazni družbi je živo delo le sredstvo za povečanje nakopičenega dela. V komunistični družbi je nakopičeno delo le sredstvo za popolnejše, bogatejše, naprednejše življenje delavcev.
V buržoazni družbi gospoduje torej preteklost nad sedanjostjo, v komunistični družbi sedanjost nad preteklostjo. V buržoazni družbi je kapital neodvisen in oseben, medtem ko je dejavni posameznik odvisen in brezoseben.
In odpravo tega odnosa imenuje buržoazija odpravo osebnosti in svobode! Po pravici. Vsekakor gre za odpravo buržoazne osebnosti, buržoazne neodvisnosti in buržoazne svobode.
Za svobodo imamo v mejah sedanjih buržoaznih proizvodnih odnosov svobodno trgovino, svobodni nakup in svobodno prodajo.
Toda če propade trgovanje, propade tudi svobodno trgovanje. Fraze o svobodnem trgovanju imajo prav tako kakor vse druge visokodoneče fraze naše buržoazije o svobodi sploh smisel le, kolikor gre za nesvobodno trgovanje, kolikor gre za zasužnjenega meščana srednjega veka, ne pa v odnosu do komunistične odprave trgovanja, buržoaznih proizvodnih odnosov in buržoazije same.
Strah in groza vas obhajata ob misli, da hočemo odpraviti privatno lastnino. Toda v današnji vaši družbi je privatna lastnina za devet desetin njenih članov odpravljena; buržoazna lastnina obstaja prav zato, ker za devet desetin ne obstaja. Očitate nam torej, da hočemo odpraviti lastnino, katere nujni pogoj je, da ostane velikanska večina družbe brez lastnine.
Skratka, očitate nam, da hočemo odpraviti vašo lastnino. Vsekakor, to hočemo.
Od trenutka dalje, ko se delo ne more več spreminjati v kapital, denar, zemljiško rento, skratka, v družbeno silo, ki jo je mogoče monopolizirati, to je od trenutka dalje, ko se osebna lastnina ne more več prevračati v buržoazno lastnino, od tistega trenutka dalje trdite vi, da je osebnost odpravljena.
Priznavate torej, da ne razumete pod osebnostjo nikogar drugega kakor buržuja, buržoaznega lastnika. To osebnost je pa vsekakor treba odpraviti.
Komunizem ne jemlje nikomur moči, prisvajati si družbene proizvode, jemlje le moč, spravljati s tem prisvajanjem tuje delo pod svoj jarem.
Ugovarjali so, češ da se bo z odpravo privatne lastnine nehala vsaka dejavnost in da bo zavladala splošna lenoba.
Potemtakem bi morala buržoazna družba že zdavnaj propasti zaradi lenobe, kajti tisti, ki v tej družbi delajo, ne pridobivajo, in tisti ki v tej družbi pridobivajo, ne delajo. Vsi ti pomisleki izzvenijo v tavtogijo, češ da ni več mezdnega dela, kakor hitro ni več kapitala.
Vse ugovore, ki so bili naperjeni proti komunističnemu načinu prisvajanja in proizvodnje materialnih proizvodov, so naperili tudi na prisvajanje in proizvodnjo duhovnih proizvodov. Kakor je za buržuja prenehanje razredne lastnine prenehanje proizvodnje same, tako je zanj prenehanje razredne omike identično s prenehanjem omike nasploh.
Omika, katere izgubo objukuje, je za ogromno večino preobrazba v pritiklino stroja.
Toda ne prepirajte se z nami, ko merite odpravo buržoazne lastnine s svojimi buržoaznimi pojmi o svobodi, izobrazbi, pravu itd. Vaše ideje same so proizvodi boržuaznih proizvodnih in lastninskih odnosov, kakor je vaše pravo le za zakon proglašena volja vašega razreda, volja, ki ji je vsebina določena z materialnimi živjenskimi pogoji vašega razreda.
Tako pristransko pojmovanje, zaradi katerega pretvarjate svoje proizvodne in lastninske odnose iz zgodovinskih, med proizvodnjo nastajajočih in minevajočih odnosov v večne prirodne in razumske zakone - je sploh pojmovanje vseh propadlih vladajočih razredov. To, kar razumete, kadar gre za antično lastnino, to, kar razumete, kadar gre za fevdalno lastnino, tega vi ne smete več razumeti, kadar gre za buržoazno lastnino.
Odprava družine! Celo skrajni radikali se razburjajo zaradi te gnusne namere komunistov.
Na čem temelji današnja, buržoazna lastnina? Na kapitalu, na privatnem pridobivanju. Do kraja razvita obstaja le za buržoazijo; svoje dopolnilo pa nahaja v tem, da sili živeti proletarca, ne da bi si ustvaril, in v javni prostituciji.
Buržoazna družina bo seveda izginila, kadar bo izginilo to njeno dopolnilo, in oba bosta izginila, kadar bo izginil kapital.
Ali nam očitate, da hočemo odpraviti izkoriščanje otrok po nihovih starših? Priznavamo ta zločin.
Toda pravite, da odpravljamo najbolj prisrčne odnose s tem, da zamenjujemo domačo vzgojo z družbeno.
Mar ne določa tudi vaše vzgoje družba? Mar je ne določa z družbenimi odnosi, v katerih vi vzgajate, s posrednim ali neposrednim vmešavanjem družbe, s šolo itd.? Komunisti niso izumitelji vpliva družbe na vzgojo; spreminjajo le njen značaj, odtegujejo jo vplivu vladajočega razreda.
Buržoazne fraze o družini in vzgoji, o prisrčnem odnosu med starši in otroki postajajo tem gnusnejše, čim bolj se zaradi velike industrije trgajo med proletariatom vse družinske vezi in se otroci pretvarjajo v navaden trgovski predmet in delovno orodje.
Toda vi komunisti hočete uvesti skupnost žena - kriči proti nam v zboru vsa buržoazija.
Buržuj vidi v svoji ženi zgolj proizvajalno orodje. Čuje, da se bodo izkoriščala proizvajalna sredstva skupno in si seveda ne more misliti nič drugega kakor to, da bo zadela ta usoda skupnega izkoriščanja tudi žene.
Buržuj ne sluti, da gre ravno za to, da se odpravi tak položaj žene, v katerem je žena zgolj proizvajalno orodje.
Sicer pa ni nič smešnejšega kakor to silno moralno zgražanje naših buržujev nad oficialno skupnostjo žena, ki jo baje uvajajo komunisti. Komunistom skupnosti žena ni treba uvajati, ta skupnost je skoraj vedno obstajala.
Našim buržujem, ki se ne zadovoljujejo s tem, da so jim na voljo žene in hčere njihovih proletarcev - da o oficialni prostituciji sploh ne govorimo - je v največjo zabavo to, da si medsebojno zapeljujejo zakonske žene.
Buržoazni zakon je v resnici skupnost zakonskih žena. Komunistom bi človek kvečemu lahko očital, da hočejo namesto hinavsko prikrite skupnosti žena uvesti oficialno. Sicer pa je samo po sebi umevno, da bo z odpravo sedanjih proizvodnih odnosov izginila tudi iz teh odnosov izvirajoča skupnost žena, to je oficialna in neoficialna prostitucija.
Komunistom so nadalje očitali, da hočejo odpraviti domovino, narodnost.
Delavci nimajo domovine. Ne moreš jim vzeti, česar nimajo. Ker si mora proletariat izbojevati najprej politično oblast, ker se mora dvigniti na stopnjo nacionalnega razreda in se konstituirati kot narod, je tudi sam še nacionalen, čeprav nikakor ne v buržoaznem smislu.
Nacionalne posebnosti in nasprotja med narodi izginjajo čedalje bolj že z razvojem buržoazije, s svobodno trgovino, s svetovnim trgom, z enakostjo industrijske proizvodnje in njej ustrezajočih življenskih odnosov.
Gospostvo proletariata bo povzročilo, da bodo še bolj izginjala. Združena akcija - vsaj civiliziranih dežel - je eden od prvih pogojev njegove osvoboditve.
Kolikor bo odpravljeno izkoriščanje človeka po človeku, toliko bo odpravljeno izkoriščanje naroda po narodu.
Ko izginejo nasprotja med razredi v narodu samem, izgine tudi sovražno stališče naroda do naroda.
Obtožbe proti komunizmu z religioznih, filozofskih in sploh ideoloških stališč ne zaslužijo, da bi jih obširneje obravnavali.
Mar je potrebna posebna modrost, da bi razumeli, da se z življenskimi razmerami ljudi, z njihovimi družbenimi odnosi, z njihovo družbeno bitjo spreminjajo tudi njihove ideje, nazori in pojmi, skratka, tudi njihova zavest?
Kaj dokazuje zgodovina idej drugega kakor to, da se duhovna proizvodnja spreminja z materialno proizvodnjo? Vladajoče ideje neke dobe so bile vselej le ideje vladajočega razreda.
Govorimo o idejah, ki revolucionirajo vso družbo; s tem izražamo le dejstvo, da so se v okviru stare družbe izoblikovali elementi nove družbe, da gre vzporedno z razkrajanjem starih življenskih odnosov razkroj starih idej.
Ob zatonu starega sveta je krščanska religija premagala stare religije. Ko so v 18. stoletju krščanske ideje podlegle idejam prosvetljenstva, se je fevdalna družba borila na življenje in smrt s tedaj revolucionarno buržoazijo. Ideje o svobodi vesti in religije so izražale le gospostvo svobodne konkurence na področju znanosti.
"Toda," bo kdo rekel, "religiozne, moralne, filozofske, politične, pravne ideje itd. so se vsekakor zgodovinskem razvoju spreminjale. Religija, morala, filozofija, politika, pravo pa so se v teh spremembah ohranile.
Poleg tega obstajajo večne resnice, kakor svoboda, pravičnost itd., ki so skupne vsem družbenim oblikam. Komunizem pa odpravlja večne resnice, odpravlja religijo, moralo, namesto da bi ju na novo oblikoval, komunizem je torej v protislovju z vsem dosedanjim zgodovinskim razvojem.
Na kaj se reducira ta obtožba? Zgodovina vse dosedanje družbe se je gibala v razrednih nasprotjih, ki so imela v različnih dobah različne oblike.
Kakršna koli pa je bila oblika teh nasprotij, izkoriščanje enega dela družbe po drugem je dejstvo, ki je skupno vsem minulim stoletjem. Nič čudnega torej, da se giblje družbena zavest vseh stoletij, kljub vsej mnogovrstnosti in razlikam, v določenih skupnih oblikah, v oblikah zavesti, ki se popolnoma razkroje le tedaj, ko popolnoma izgine razredno nasprotje.
Komunistična revolucija je najradikalnejši prelom s tradicionalnimi lastninskimi odnosi; nič čudnega, da se izvrši med njenim razvojem najradikalnejši prelom s tradicionalnimi idejami.
Pa pustimo ugovore buržoazije proti komunizmu.
Že zgoraj smo videli, da je prvi korak v delavski revoluciji ta, da se proletariat povzpne v vladajoči razred, da si pribori demokracijo.
Proletariat bo uporabil svojo politično oblast za to, da bo iztrgal buržoaziji postopoma ves kapital, da bo centraliziral vsa proizvajalna orodja v rokah države, to je v rokah proletariata, ki se je organiziral kot vladajoči razred, in da bo kar najhitreje povečal množino proizvajalnih sil.
To se seveda sprva lahko zgodi le z despotskim poseganjem v lastninsko pravico in buržoazne proizvodne odnose, z ukrepi torej, ki se zde ekonomsko nezadostni in nevzdržni, ki pa prerastejo med gibanjem sami sebe in so neogibni kot sredstvo za prevrat vsega proizvajalnega načina. Ti ukrepi bodo seveda v različnih deželah različni.
V najnaprednejših deželah pa se bodo vendarle dali uporabiti naslednji ukrepi:
1. ekspropriacija zemljiške lastnine in uporaba zemljiške rente za državne izdatke;
2. visok progresivni davek;
3. odprava dednega prava;
4. zaplemba lastnine vsem emigrantom in upornikom;
5. centralizacija kredita v rokah države s pomočjo narodne banke z državnim kapitalom in izključnim monopolom;
6. centralizacija prometa v rokah države;
7. pomnožitev državnih tovarn, proizvajalnih orodij, krčenje in izboljševanje zemljišč po enotenem načrtu;
8. enaka delovna obveznost za vse, ustanovitev industrijskih armad, posebno za kmetijstvo;
9. združitev kmetijskih obratov z industrijskimi; izvedba ukrepov, da se postopoma odstrani razlika med mestom in deželo.
10. javna in brezplačna vzgoja vseh otrok. Odprava tovarniškega dela otrok v današnji obliki. Združitev vzgoje z materialno proizvodnjo itd.
Ko bodo med razvojem izginile razredne razlike in se bo vsa proizvodnja koncentrirala v rokah združenih posameznikov, bo izgubila javna oblast politični značaj. Politična oblast v pravem smislu je organizirana oblast enega razreda za zatiranje drugega razreda. Ko se bo proletariat v boju proti buržoaziji nujno združil v razred, ko bo postal z revolucijo vladajoči razred in ko bo kot vladajoči razred nasilno odpravil tudi stare proizvodne odnose, bo s temi proizvodnimi odnosi vred odpravil tudi pogoje za obstoj razrednih nasprotij, razrede sploh in s tem tudi svoje lastno razredno gospostvo.
Na mesto stare buržoazne družbe z njenimi razredi in razrednimi nasprotji bo stopila asociacija, v kateri bo svobodni razvoj vsakega posameznika pogoj za svobodni razvoj vseh.