Zemljiški odnosi v Jeruzalemskih goricah
Predniki ljudstva, katero danes živi v Jeruzalemskih goricah, so podložni graščinski in klošterski gospodi stoletja kultivirali to zemljo. Redili so zemljiško gospodo in njene oborožene tolpe, ki so varovale obmejno ozemlje germanskemu gospodstvu pred sosednjim ogrskim, hodile ropat v obmejno Medmurje in se ropajočim ogrskim in turškim tolpam umikale v utrjene gradove. Ozemlje Jeruzalemskih goric in sosednjih predelov je skozi stoletja doživelo neštete obmejne spopade, plenitve in roparske pohode.
Podložniki ormoške, veliko nedeljske, dornavske, ptujske, ljutomerske, radgonske, graške in druge grajske, cerkvene in pozneje tudi mestne gospode so obdelovali zemljo, ki je prehajala iz fevda v fevd in v roke bogatih mestnih rodbin, in zemljo, ki so si jo v zadnjih stoletjih priborile ljudske množice zase. Iz roda v rod so se množice ljudstva v životarjenju ob lastni zemlji in zemlji gospode borile za golo življenje. Odkar so se zrahljali okovi neomejenega gospodstva, so množice silile stran, iskat boljših pogojev svojemu obstanku. Skozi dobo prejšnjega in tega stoletja so odhajale množice ljudstva v svet za kruhom, izgubljale vez z rodno zemljo, ali pa je ostala vez v mali krpi zemlje, ki je v Jeruzalemskih goricah njihova last. To so zemljiška gospodarstva, ki jih še danes imajo mnogi odseljenci, kateri so si po bližnjih in daljnih mestih našli pogoje za življenje. Ta rod se je odtujil zemlji in ljudstvu na njej, a to zemljo še drži in jo izkorišča.
Ljudstvo iz kmečkih domov in iz viničarij obdeluje vso zemljo v Jeruzalemskih goricah. Družine večjih gruntarjev obdelujejo lastno zemljo in se s svojim delom preživljajo od njenih sadov. Družine številnih malih kmečkih zemljiških gospodarstev obdelujejo lastno zemljo, ki jim ne nudi dovolj sadov za preživljanje. Iščejo dela in kruha tudi drugod, pri gruntarjih in pri zemljiški gospodi. Družine najštevilnejših viničarjev iščejo pogojev za preživljanje na zemlji svoje gospode in pri gruntarjih.
S trdim delom od zore do mraka skuša ljudstvo na svojih silno razdrobljenih parcelah pridelati čim več in mnogo vrst pridelkov. Na večjih gruntih je ta težnja do neke mere uspešna, na malih kmečkih gospodarstvih ne. Tako gospodarstvo žre samo sebe.
Ljudstvo, ki mora težačiti popolnoma ali deloma na tuji zemlji, dela na zemlji svojih gosposkih gospodarjev za stanovanje, za kos deputatne njive in pašnika ter za nizko denarno mezdo ob svoji hrani. Večina pa težači tudi tujim gosposkim gospodarjem zgolj za nizko denarno mezdo ob lastni hrani (“hodi v dero”) in pa svojim ter tujim kmečkim gospodarjem na odslužek drv in listja, za vožnjo, za krompir, koruzo in zrnje.
Iz dneva v dan, iz leta v leto si prizadevajo na kmečkih gruntih, da obdelajo vso lastno zemljo s svojo družino in s posli, na malih kmetijah pa si poleg tega prizadevajo, da družinski člani čim več delavnih dni v letu težačijo tudi drugod. To je borba za obstanek na gruntih in v trdem delu upiranje pospešenemu propadanju gruntov, na malih gospodarstvih pa borba za kruh, ki ga lastna zemlja tukaj zadosti ne more dati. Iz leta v leto je na gruntih manj možnosti za težaka, na zemlji zemljiške gospode pa išče vedno več delavnih ljudi dela za vsako ceno. Ljudje z malih kmečkih zemljiških gospodarstev odjedajo delo in kruh ljudstvu, ki je brez lastne zemlje, polovici vsega delovnega ljudstva v Jeruzalemskih goricah sploh.
Obdelovanje zemlje potrebuje v gotovih letnih razdobjih mnogo delovnih sil, v drugih manj in celo nič. So razdobja, ko dobi vsakdo kdor hoče delo na poljih, na travnikih in v vinogradih v Jeruzalemskih goricah ter v sosednjih kmečkih naseljih, a v drugih razdobjih odneha popolnoma obdelovanje zemlje in spravljanje pridelkov. V domovih, kjer nudi lastna zemlja dovolj pridelkov, so dani pogoji za preživljanje, v večini domov, kjer je malo lastne zemlje, odnosno sploh nič – pri večini vsega ljudstva – vladata brezdelje in lakota. Pičli zaslužki, posebno 6 do 8 dinarska dnevna mezda pri zemljiški gospodi, ne zadostujejo pri številnih družinah niti v dobi dela.
Da ohranijo čim več pridelkov zase, so prisiljene družine z lastno zemljo vedno bolj garati in delati same, poceniti obdelovanje in zvišati donosnost. Malo je družin, kjer so dani pogoji za to in vedno težji so pogoji. Kljub krčevitemu prizadevanju za ohranitev, propadajo v vedno večjem brezmočju domovi.
V vedno večjem številu in vedno bolj so prisiljeni iz kmečkih domov prodajati sadje in v trgatev mošt za vsako ceno, vedno bolj odjedajo mlatičem s cepmi zaslužek mlatilnice, ki opravijo mlatev ceneje. Vedno več pridelka odjedajo kmečkim domom nujni nakupi, dajatve itd.
Nešteto je silnic in vzrokov, ki so ustvarjali in ustvarjajo nevzdržno težke pogoje preživljanja ljudstva v Jeruzalemskih goricah in nešteto je pojavov, ki spremljajo to krčevito borbo in životarjenje ob zemlji. Med osnovnimi vzroki pa so zemljiško lastninski odnosi, ki silijo k splošnemu propadanju življa v Jeruzalemskih goricah. Najbogatejše dohodke iz zemlje pobere zemljiška gospoda, ki je lastnica najrodovitnejše zemlje, najštevilnejši med to gospodo pa so potomci večstoletne ljudstvu in narodu, ki mu to ljudstvo pripada, po krvi in po zavesti tuje in sovražne gosposke.
Zajeziti propadanje slovenskega ljudstva v Jeruzalemskih goricah, ustvariti nove pogoje življenja tega in bodočih rodov je nujno. Nujen je eden osnovnih ukrepov s smotrom, da postane zemlja v Jeruzalemskih goricah last onih, ki jo obdelujejo. Nujna je popolna zemljiška reforma kot eden osnovnih pogojev boljše bodočnosti kakor je bila preteklost in kakor je sedanjost v življenju tega ljudstva.