Spletna verzija: Ponatisnjeno v magazinu Living Marxism
(Številka 18, april 1990)
Za Internetni Marksistični Arhiv prevedela in uredila Luka Pregelj & Janez
Steble, 10.2.2004
Reakcionarna obdobja, kot je sedaj naše, ne samo, da razkrojijo, oslabijo delavski razred in izolirajo njegovo avantgardo [predstavnike in aktivne člane delavskega gibanja], ampak tudi znižajo splošno ideološko stopnjo gibanja in pahnejo politično razmišljanje na stopnje, ki so že zdavnaj preteklost. V takih pogojih je ena izmed najpomembnejših nalog avantgarde, da je ne odnese nazadnjaški tok: plavati mora proti toku. Če razmerje sil ni naklonjeno in preprečuje avantgardi, da bi obdržala prejšnji politični položaj, mora ponovno pridobiti vsaj ideološki položaj, ker se v njem izražajo drago plačane izkušnje iz preteklosti. Butci bodo označili to taktiko kot "sektaštvo". V bistvu pa je edino sredstvo, s katerim se lahko pripravimo za nove velike valove, ki jih prinaša zgodovinska plima.
Veliki politični porazi porajajo dvome in vpraševanje o ugotovitvah, kar se na splošno odvija v dveh smereh. Na eni strani resnična avantgarda, ki je obogatena z izkušnjami porazov, brani dediščino revolucionarne misli z vsem, kar ima na razpolago in tako poskuša izobraziti nove kadre za nove prihajajoče boje. Na drugi strani pa poskušajo rutinisti, karieristi in amaterji, ki jih poraz prestraši, na vsak način uničiti avtoriteto revolucionarne tradicije in poskušajo iti nazaj v njihovo iskanje "novega sveta".
Lahko bi pokazali veliko primerov ideološke reakcije, ki največkrat dobijo obliko oslabelosti. Vsa literature druge, tretje internacionale in prav tako njihovih podložnikov v londonskem biroju ima prav takšne primere. Niti peščice marksistične analize. Niti enega resnega poskusa razlage vzrokov za propad, razlage prihodnosti, niti ene sveže besede. Nič drugega kot klišeji, konformnost, laži in predvsem vsa zaskrbljenost za njihovo birokratsko samoohranitev. Da spoznamo prav to gnilost, je dovolj, da povohamo 10 besed nekega Hilferding-a ali Otto Bauer-ja. Teoretiki kominterne sploh niso vredni omembe. Zloglasni Dimitrov je tako ignorantski in vsakdanji do marksizma, kot je gostilničar do pivskega vrčka. Ti ljudje so preleni, da bi se odrekli marksizmu: onečistujejo ga in izrobljajo. Ampak ti ljudje nas ne zanimajo. Obrnimo se k "inovatorjem".
Bivši avstrijski komunist (Willi Schlamm) je posvetil moskovskim sodbam malo knjigo pod izrazitim naslovom Diktatura laži. Schlamm je talentiran novinar, ki ga po večini zanimajo tekoče, aktualne stvari. Njegova kritika moskovskega sleparstva in razkrinkanje psihološkega mehanizma "prostovoljnih priznanj" sta odlična. Vendar se ne omeji le na to: poskuša narediti novo teorijo socializma, ki nam bi zagotovila obrambo pred porazi in sleparstvi socialistične ureditve. Ampak, ker Schlamm nikakor ni teoretik in očitno tudi ni seznanjen z zgodovino razvoja socializma, se vrne popolnoma nazaj k predmarksističnem socializmu, še posebej k nemškemu, to pomeni k najbolj zaostali, sentimentalni in odvratni različici. Schlamm obsodi dialektiko, razredni boj, da sploh ne omenjamo diktature proletariata. Problem transformacije družbe reducira na realizacijo določenih "večnih" moralnih resnic, s katerimi bi navdušil človeštvo tudi pod kapitalizmom. Poskusi Willi Schlamm-a, da bi rešil socializem z uvedbo moralnih načel, so našli dobre odzive skupaj z veseljem in ponosom v kritiki Kerenskega v častniku Novaya Rossia (star ruski časopis, ki ga sedaj izdajajo v Parizu); kot uredniki opravičeno zaključijo, Schlamm je prišel do principov pravega Ruskega socializma, ki je dolgo nazaj nasprotoval svetim predpisom vere, upanja in usmiljenja, do surovosti in strogosti razrednega boja. Nova doktrina ruskih socialrevolucionarjev v svoji teoretični predpostavki predpostavlja zgolj vrnitev k predmarčevski (1848!) Nemčiji. Vendar ne bi bilo pravično, če bi od Kerenskega zahtevati globlje znanje zgodovine idej kot od Schlammana. Pomembnejše dejstvo je, da je bil Kerenski, ki se s Schlammanom strinja, pobudnik preganjanja boljševikov kot agentov nemškega štaba, medtem ko je bil sam vodja vlade: organiziral je enaka sleparstva, proti katerim je Schlamman danes spustil svoje staromodne metafizične predpostavke.
Psihološki mehanizem ideološke reakcije Schlammana in njemu podobnih sploh ni zapleten. Ti ljudje so nekaj časa sodelovali v političnem gibanju, ki je preklinjalo ob razrednem boju in se je pojavljalo skupaj z dialektičnim materializmom, vsaj z besedami, če že ne z mislimi. Tako v Avstriji kot v Nemčiji se je stvar katastrofalno končala. Schlamm pride do dokončnega spoznanja: to je krivda dialektike in razrednega boja! Ker pa je odličnost njegovih razodetij omejena s samimi zgodovinskimi izkušnjami in...osebnim znanjem, se naš reformator napoti k iskanju resnic na kup starih drobcev vprašanj in na podlagi teh nasprotuje ne samo boljševizmu, ampak tudi marksizmu.
Na prvi pogled se nam zdi Schlammanova vrsta ideološke reakcije preveč primitivna (od Marksa...do Kerenskega!), da bi se pri njej ustavili. Ampak je zelo poučna: prav v svoji primitivnosti predstavlja skupni imenovalec vseh ostalih oblik reakcije, še posebej tistih, ki popolnoma slepo javno obtožujejo boljševizem.
Marksizem je dobil svoj največji zgodovinski izraz v boljševizmu. Prva konkretna zmaga proletariata in vzpostavitev delavske države se je zgodila pod zastavo boljševizma. Nobena sila ne more danes izbrisati teh dejstev iz zgodovine. Ampak, ker je oktobrska revolucija privedla do sedanje stopnje, do zmage birokracije in njenemu zatiranju, ropanju in falzifikaciji - "Diktature laži", da uporabimo Schlammanovo pravilno izražanje - je veliko splošno uveljavljenih in površnih misli prišlo do kratkega povzetka: ne moremo se boriti proti stalinizmu, če ne zavrnemo in odstopimo od boljševizma. Kot vemo gre Schlamm še dlje: boljševizem, ki se je degeneriral v stalinizem, je sam zrastel iz marksizma; posledično se ne more nihče boriti proti stalinizmu, če ne odstopi od idej marksizma. Obstajajo še ostali, ki niso tako vztrajni, vendar so številčnejši in pravijo: "Boljševizem moremo vrniti na izhodiščno točko, vrniti ga moramo v marksizem." Kako? Vrniti v kakšen marksizem? Preden je marksizem postal "gnil" v obliki boljševizma, je že pred tem razpadel v obliki socialdemokracije. Pomeni torej slogan "nazaj k marksizmu" preskok skozi obdobja tretje in druge internacionale...na prvo internacionalo? Ampak tudi ta je razpadla v svojem času. Zato je to vprašanje v končni fazi vprašanje k vračanju k zbranim delom Marxa in Engelsa. Ta zgodovinski preskok bi lahko naredili tudi brez izpuščanja študija in tudi brez prevzemanja tujih imen. Ampak, kako bomo iz naših klasičnih del (Marx je umrl leta 1883, Engels pa leta 1895) zreli za naloge novega obdobja, če bomo zanemarili teoretične in politične boje skozi nekaj desetletji, med katerimi sta tudi boljševizem in oktobrska revolucija? Ampak nihče od tistih, ki so predlagali opustitev boljševizma kot zgodovinsko nepravilnega gibanja, ni predlagal drugačne poti. Tako je vprašanje reducirano na preprost nasvet - preučujte Kapital. Temu težko ugovarjamo. Ampak boljševiki so prav tako preučevali Kapital in sploh ne slabo. Vendar to ni preprečilo birokratske degeneracije sovjetske države in prireditve moskovskih sodb. Kaj nam je torej storiti?
Je res, da stalinizem predstavlja legitimen produkt boljševizma, kot zatrjujejo vsi reakcionarji, kot pravi sam Stalin, kot to verjamejo menševiki, anarhisti in določeni ostali levičarji, ki se imajo za marksiste? "Vedno smo vedeli in vse to dobro predvideli" pravijo, "oktobrska revolucija ni mogla privesti do drugega, kakor do diktature birokracije, ker se je hitro začelo s prepovedjo drugih socialističnih strank, represijo anarhistov in vzpostavitvijo boljševiške diktature v sovjetih. Stalin je nadaljevanje pokvarjenega leninizma."
Napaka v takem razmišljanju se začne z gluhonemo, da ne rečemo poleg tega še slepo identifikacijo boljševizma, oktobrske revolucije in Sovjetske zveze. Zgodovinski proces boja sovražnih sil je v takem sklepanju razumljen kot razvoj boljševizma v vakumu, zgolj kot boj idej. Vendar je boljševizem le politično gibanje, ki je trdno povezano z delavskim razredom. Poleg delavskega razreda obstaja v Sovjetski zvezi še stotine milijonov kmetov, različnih nacionalnosti, podedovana represija, beda in ignoranca. Država, ki so jo zgradili boljševiki, ne izraža zgolj idej in volje boljševizma, ampak tudi kulturno stopnjo države, družbeno sestavo populacije, slabo materialno osnovo, ki je bila podedovana, in pristisk svetovnega imperializma. Če bi predstavljali proces degeneracije Sovjetske države kot razvoj čistega boljševizma, bi morali zanikati družbene pogoje in se osredotočiti na samo en element, ki bi ga s formalno logiko izolirali od ostalih.
Boljševizem se v vsakem primeru ni nikoli identificiral z oktobrsko revolucijo ali s Sovjetsko državo, ki je nastala po njej. Boljševizem je smatral samega sebe kot zgodovinski faktor, kot njen "zavestni" faktor zelo pomemben, vendar ne odločilen. Nikoli nismo bili zgodovinski subjektivisti. Glavni razlog smo videli v vzpostavljenem napredku proizvajalnih sil, v razrednem boju in vse to ne samo na nacionalnem, ampak na mednarodnem nivoju.
Ko so boljševiki podarili koncesije kmečkim silam, privatnemu lastništvu, vzpostavili stroge omejitve za članstvo v partiji, izključili iz nje karieristične elemente, prepovedali ostale stranke, uvedli NEP, podarili koncesije tujim družbam, oziroma sklenili diplomatična soglasja z imperialističnimi vladami, so prišli do praktičnih spoznanj, ki so jim bila teoretično jasna že povsem od začetka; prihod na oblast, kakorkoli je že sam kot tak pomemben, nikakor ne spremeni stranko v samostojnega vladarja zgodovinskega procesa. Ko organizacija delavskega razreda pride na oblast in prevzame državo, lahko prav gotovo zelo vpliva na družbo z močjo, ki ji prej ni bila na voljo; vendar se hkrati zaveže na desetkrat večji vpliv drugih družbenih elementov. Sovražne narodne in mednarodne sile jo lahko strmoglavijo iz oblasti. Če se razvoj pod takimi pogoji malo bolj razvleče, se lahko notranje degenerira, medtem ko je na oblasti. Prav to je dialektika zgodovinskega procesa, ki je sektaški logiki ne morejo razumeti in poskušajo najti v totalitarni birokratsko degenerirani državi argument proti boljševizmu.
To kar ti gospodje v bistvu pravijo, je: revolucionarna stranka, ki sama v sebi nima zagotovila proti svoji degeneraciji, je slaba. Vendar znanstvena misel zahteva konkretno analizo: kako in zakaj se je stranka degenerirala? Nihče drug kot boljševiki ni do sedaj podal takšne analize. Da bi jo podali, niso bili prisiljeni v prelom z boljševizmom. Nasprotno so v njegovem arzenalu našli vse, kar so potrebovali za razlago njegove usode. Prišli so do naslednjega spoznanja:
"seveda je stalinizem 'zrastel' iz boljševizma, vendar nikakor ne logično, ampak dialektično, ne kot revolucionarna potrditev, ampak kot termidorsko zanikanje, kar ni v nobenem primeru enako."
Boljševikom ni bilo potrebno čakati na zrežirana moskovska sojenja, da bi lahko pojasnili in pokazali na razloge za razkrajanje vladajoče stranke v ZSSR. Že dolgo pred tem so predvideli in govorili o teoretičnih možnostih takega razvoja. Spomnimo se boljševiških napovedi, ne samo tik pred revolucijo, ampak leta pred njo. Izrecne vrste materialnih sil na narodnem kot na mednarodnem področju, lahko omogočijo proletariatu materialno zaostale države (kot je Rusija), da pride na oblast. Vendar iste materialne okoliščine nam vnaprej pokažejo, da brez bolj ali manj hitre zmage proletariata v naprednih državah, delavska oblast v Rusiji ne bo preživela. Če ostane delavska država izolirana bo, ali propadla, ali pa se bo notranje degenerirala. Še natančneje, naprej se bo degenerirala in potem propadla. Tudi sam sem pisal o tem več kot enkrat, začenši z letom 1905. V mojem delu Zgodovina ruske revolucije (v dodatku zadnjega zvezka: "Socializem v eni deželi") so zbrane boljševiške izjave na to temo od leta 1917 do 1923. Vse temeljijo na sledečem: boljševizem bo brez revolucije na zahodu, ali pokončan z notranjo protirevolucijo, ali pa z imperialistično intervencijo, ali pa s kombinacijo obojega. Lenin je znova in znova poudarjal, da birokratizacija sovjetskega režima ni tehnično vprašanje, ampak potencialen začetek degeneracije delavske države.
"Ena nacija premaga drugo", je nadaljeval Lenin na istem kongresu, ki je bil hkrati zadnji, na katerem je prisostvoval, "to je jasno in logično vsem.Vendar kaj se zgodi s kulturo teh nacij? Tukaj stvari niso tako enostavne. Če ima nacija, ki si podjarmi drugo, kulturo na višjem nivoju, kot jo ima podjarmljena nacija, potem bo prva uspešno vsilila svojo kulturo drugi. Vendar, če je ravno obratno, če ima podjarmljena nacija kulturo na višjem nivoju, potem bo ona vsilila svojo kulturo zmagoslavni naciji. Ali se ni nekaj podobnega zgodilo glavnemu mestu RSFSR? Ali je prišlo 4700 komunistov (vsi najboljši možje) pod pritisk tuje kulture?" To je bilo rečeno leta 1922 in ne prvič. Zgodovine ne ustvarja mala peščica ljudi, niti "najboljši možje"; in ne samo, da se lahko ti "najboljši možje" degenerirajo v duhu tuje kulture, to pomeni buržoazne kulture. Ne samo, da lahko Sovjetska država opusti pot v socializem, ampak lahko tudi boljševiška stranka pod slabimi zgodovinskimi pogoji izgubi svoj boljševizem. Iz jasnega spoznanja te nevarnosti, se je začela oblikovati Leva opozicija, ki se je dokončno izoblikovala leta 1923. Z beleženjem vsakodnevnih simptomov birokratske degeneracije, je kot zavestna avantgarda proletariata hotela nasprotovati vzpenjajočemu se termidorju. Vendar se je ta subjektivni faktor izkazal za nezadostnega. "Velike množice", ki odločajo o izidih zgodovinskih bojev, so postale, zaradi pomanjkanja in čakanja na svetovno revolucijo, utrujene. Razpoloženje množic je padlo. Birokracija je dobila premoč. Ustrahovala je revolucionarno avantgardo, poteptala marksistične ideje in izkoristila boljševiško stranko. Stalinizem je zmagal. Z Levo opozicijo se je boljševizem odcepil od sovjetske birokracije in Kominterne. To je bil resničen razvoj dogodkov.
Da smo si na jasnem, po logičnem sklepanju je stalinizem zrasel iz boljševizma. Tudi danes se moskovska birokracija še vedno enači z boljševiško stranko in boljševizmom, čeprav temelji na popolnoma drugačnih idejah in praksi. Staro ime uporablja zgolj zato, da bi pretentala množice. Še bolj zaničevanja vredni pa so tisti politiki in teoretiki, ki vzamejo zunanjost za bistvo in izgled za resničnost. Z enačenjem boljševizma in stalinizma služijo sovjetski birokraciji na najboljši možen način in prav zato imajo najbolj reakcionarno vlogo.
Z odstranitvijo vseh ostalih strank iz političnega življenja so se morali protislovni interesi in težnje različnih družbenih slojev izraziti v edini dovoljeni stranki. Poleg političnega premika središča stranke od revolucionarne avantgarde do birokracije se je strankina družbena struktura spremenila prav tako, kot se je njena ideologija. Zaradi nemirnega in hitrega toka dogodkov se je boljševiška stranka v zadnjih petnajstih letih degenerirala precej bolj, kot se je socialdemokracija v polovici stoletja. Sedanje čistke stare boljševiške garde ne ločijo boljševizma od stalinizma zgolj s potoki, ampak z rekami krvi. Popoln pokol stare generacije boljševikov in poleg nje pomembne srednje generacije, ki je sodelovala v državljanski vojni, in tistim delom mladine, ki je boljševiške tradicije jemala strogo resno, ne kaže zgolj politične nezdružljivost med boljševizmom in stalinizmom, ampak popolnoma fizično nezdružljivost. Kako se tega ne da videti?
Na drugi strani poskušajo anarhisti videti stalinizem kot bistveno posledico, ne samo boljševizma in marksizma, ampak državnega socializma na splošno. Voljani so zamenjati Bakuninovo patriarhalno federacijo prostih komun z moderno federacijo sovjetov. Vendar so, kot so bili že prej, proti centralizirani državni oblasti. Ena izmed izrastkov državnega marksizma (socialdemokracija) je postala po prihodu na oblast odprt zagovornik kapitalizma. Druga vrsta [beri: boljševizem] je ustvarila novo privilegirano kasto. Jasno je, da je potemtakem država vir vsega zla. Iz širšega in precej globljega pogleda na zgodovinsko dogajanje je v tej trditvi nekaj resnice. Država je kot aparat sile nedvomno vir politične in materialne zaostalosti. Kot so nam pokazale izkušnje velja to tudi za delavsko državo. Posledično lahko rečemo, da je stalinizem posledica materialnih okoliščin družbe, v katerih se družba še vedno ni mogla osvoboditi izpod jarma države. Vendar ta položaj, ki nikakor ne pomaga poviševanju boljševizma in marksizma, izraža zgolj trenutno stanje človeške družbe in najpomembneje odnos družbenih sil med proletariatom in buržoazijo. Ker se strinjamo z anarhisti, da je država (tudi delavska država) posledica razrednih barbarizmov in da se bo resnična človeška zgodovina začela s koncem države, imamo pred sabo še vedno vprašanje: kakšne poti in metode bodo dokončno pripeljale do propada države? Nedavne izkušnje nam prikazujejo, da to niso metode anarhizma.
Voditelji Španske Federacije Dela (CNT), ki je edina pomembna anarhistična organizacija na svetu, so postali v kritičnem trenutku buržoazni ministri. Svojo odprto izdajo anarhistične teorije so razložili z izrednimi razmerami, pod katerimi so se znašli. Vendar, ali niso voditelji socialdemokracije razložili svojo izdajo na popolnoma enak način? Jasno je, da državljanska vojna ni mirna, ampak da jo zaznamujejo izredne razmere. Vendar se mora vsaka revolucionarna organizacija pripraviti prav na izredne razmere. Izkušnje v Španiji so še enkrat pokazale, da se lahko država zanika v knjigah, izdanih v normalnih razmerah z dovoljenjem buržoazije, vendar revolucionarni pogoji ne dopuščajo prostora za zanikanje države: ravno nasprotno, zahtevajo podjarmljenje države s strani proletariata. Nobene namere nimamo obsojati anarhiste, ker niso uničili države z udarcem svinčnika. Tudi ko revolucionarna stranka pride na oblast (česar anarhistični voditelji niso bili zmožni kljub žrtvovalnosti anarhističnih delavcev), še vedno ni popolnoma suverena vladajoča družbena sila. Anarhistična teorija se je zdela popolnoma primerna v času miru, vendar je takoj, ko se je začela...revolucija, pokazala svoje napake. V starih časih so bili določeni generali (najverjetneje so še dandanes), ki so menili, da je najbolj uničujoča stvar za vojsko prav vojna. Praktično nič boljši niso tisti revolucionarji, ki pravijo, da revolucija uniči njihovo doktrino.
Marksisti se popolnoma strinjajo z anarhisti kar se tiče končnega cilja: konec zatiranja iz strani države. Marksisti so državni samo do te mere, da razumejo , da se ne da doseči zgodovinske smrti države z njenim negiranjem in ignoriranjem. Zgodovinska izkušnja stalinizma ne ovrača marksizma, ampak ga potrjuje v obrnjeni sliki. Revolucionarna doktrina, ki uči proletariat, da se v takšnih in drugačnih okoliščinah orientira in iz tega nekaj pridobi, seveda sama kot taka ne vsebuje nobenega notranjega in absolutnega zagotovila za zmago. Vendar je zmaga možna samo z uporabo te doktrine. Še več, zmage ne smemo videti kot zgolj en sam dogodek. Treba jo je videti kot perspektivo zgodovinskega obdobja. Delavska država na nizki ekonomski osnovi in obkoljena iz strani imperializma se je spremenila v žandarja stalinizma. Vendar je pristen boljševizem prisegel proti temu žandarju boj na življenje in smrt. Da bi se stalinizem obdržal, je sedaj prisiljen izvajati neposredno državljansko vojno proti boljševizmu pod pretvezo trockizma. Ne samo v ZSSR, ampak tudi v Španiji. Stara boljševiška stranka je mrtva, vendar pristni boljševizem vstaja vsepovsod.
Če razlagamo stalinizem iz teorije in prakse boljševizma, je enako kot bi razlagali protirevolucijo z revolucijo. Za liberalno konzervativno in kasneje reformistično mišljenje je bil vedno značilen ta kliše. Zaradi razredne strukture družbe so revolucije vedno proizvedle protirevolucijo. Logik sprašuje:
Ali nam to morda ne pokaže, da je v sami revolucionarni metodi neka velika napaka?
Vendar niti liberalci, niti reformisti še niso uspeli iznajti boljše metode. Vendar, če ni preprosto napraviti živ zgodovinski proces razumen, je vsekakor popolnoma preprosto podati razumno interpretacijo valov, ki jih le-ta ustvarja in tako z golo logiko razložiti stalinizem z državnim socializmom, fašizem z marksizmom, reakcijo z revolucijo, povedano na kratko, razložiti tezo z antitezo. Na tem području, kakor na mnogih ostalih, je anarhistična misel zapornik liberalnega racionalizma. Resnično revolucionarno razmišljanje ni mogoče brez dialektike.
Argumenti racionalistov dobijo včasih bolj konkreten značaj. Vsaj v zunanji obliki, če že ne drugače. Stalinizma ne razlagajo na podlagi boljševizma kot takega, vendar ga razlagajo na podlagi boljševiških političnih grehov. Kot pravijo Gorter, Pannekoek, določeni nemški špartakovci in ostali boljševiki so zamenjali diktaturo proletariata z diktaturo partije, Stalin je zamenjal diktaturo partije z diktaturo birokracije, boljševiki so prepovedali vse ostale stranke razen svoje; Stalin je zatrl boljševiško stranko v interese birokratske bonapartistične klike. Boljševiki so delali kompromise z buržoazijo, Stalin je postal njihov podpornik. Boljševiki so spoznali nujnost sodelovanja v starih sindikatih in buržoaznem parlamentu; Stalin je koval prijateljstva s sindikalistično birokracijo in buržoazno demokracijo. Vsak lahko postavi ogromno število takšnih primerjav, vendar so same kot take popolnoma prazne; vprašati se moramo zakaj in kako.
Proletariat lahko pride na oblast samo s pomočjo svoje avantgarde. Nujnost po državi se pojavi prav iz slabe kulturne stopnje množic in slabe materialne osnove. V revolucionarni avantgardi, ki je organizirana v stranko, je kristalizirana težnja množic po svobodi. Brez zaupanja razreda v avantgardo in brez delavske podpore avantgardi ne more biti govora o prihodu delavskega razreda na oblast. V tem smislu sta proletarska revolucija in diktatura delo celotnega razreda z njegovim vodstvom materializirani v revolucionarni avantgardi. Sovjeti so edina organizirana oblika povezave med avantgardo in razredom. Revolucionarna vsebina teh pa se lahko doseže le s stranko. To se je pokazalo v pozitivnem smislu v oktobrski revoluciji in v negativni izkušnji v ostalih deželah (Nemčija, Avstrija, Španija itd.). Nihče še ni pokazal v praksi, oziroma poskušal razložiti na papirju, kako lahko proletariat pride na oblast brez političnega vodstva stranke, ki je obogatena z revolucionarnim znanjem in z izkušnjami revolucionarnih porazov preteklih generacij. Dejstvo, da so sovjeti lahko politično podrejeni svojim voditeljem, ne pomeni, da smo odpravili sovjetski sistem, prav tako kot večina liberalcev v parlamentu ne odpravi britanskega parlamentarnega sistema.
Kar se tiče prepovedi ostalih strank v sovjetih, je treba povedati, da to ni izhajalo iz nobene boljševiške "teorije", ampak je bil ukrep proletarske diktature, ki temelji na zaostali in uničeni deželi, ki jo sovražniki obkoljujejo iz vseh strani. Boljševikom je bilo popolnoma jasno, da je ta ukrep, ki ga je čez dve leti dopolnila prepoved frakcij v sami stranki, predstavljal veliko nevarnost. Vendar korenine nevarnosti ne ležijo v doktrini ali taktiki, ampak v materialni slabosti proletarske diktature, ki prikazuje njene notranje in zunanje težave. Če bi revolucija uspela na zahodu, pa čeprav samo v Nemčiji, bi potreba po ukinitvi strank takoj odpadla. Popolnoma nesporno je dejstvo, da je politični monopol ene stranke služil kot izhodiščna točka za totalitaren režim stalinizma, vendar sami glavni razlogi za tak razvoj ne tičijo niti v samem boljševizmu, niti v prepovedi ostalih strank kot trenutni ukrep v vojnem položaju, ampak v materialni zaostalosti države in številni porazi proletariata v evropskih in azijskih deželah.
Enako velja, kar se tiče anarhizma. Boljševiki so v herojskih trenutkih revolucije sodelovali s pravimi revolucionarnimi anarhisti. Veliko jih je prišlo na stran boljševikov. Avtor teh vrstic se je ničkolikokrat pogovarjal z Leninom o možnosti, da bi z dovoljenjem tamkajšnjega prebivalstva dobili zemljo, kjer bi lahko izvajali svoj anarhistični eksperiment. Vendar državljanska vojna, ekonomska blokada in splošno pomanjkanje niso pustili prostora za takšne načrte in eksperimentiranje. Vstaja v Kronstadt-u? Vendar revolucionarna vlada ni mogla pod nobenimi pogoji upornikom "podariti" trdnjave, ki je varovala glavno mesto, samo zaradi tega, ker se je belim protirevolucionarjem pridružilo nekaj anarhistov. Konkretna analiza zgodovinskih dogodkov ne pusti niti najmanjšega prostora za legende, ki so osnovane na ignoranci in goli sentimentalnosti, ki se tičejo Kronstadta, Makhna in ostalih epizod v revoluciji.
Obstaja samo dejstvo, da boljševiki niso samo prepričevali, ampak so tudi izvajali državno prisilo. Prav tako je nesporno, da je kasneje birokracija, ki je zrasla iz revolucije, monopolizirala državni aparat v svoje roke. Vsaka stopnja razvoja, tudi takšne katastrofalne stopnje kot so revolucija in protirevolucija, temelji in izhaja iz prejšnjih stanj, ki so vkoreninjena v sedanjem in tako prenesejo nekatere njihove lastnosti v sedanjost. Liberalci so vedno govorili, da je boljševiška diktatura predstavljala zgolj novo verzijo carizma. Ti ljudje zaprejo oči pred takimi "podrobnostni" kot so odprava monarhije in plemstva, razdelitev zemlje kmetom, razlastitev velikega kapitala, uvedba planskega gospodarstva, ateistična izobrazba itd. Prav tako si liberalno-anarhistična misel zapre oči pred dejstvom, da je boljševiška revolucija, kljub določeni nujni represiji, pomenila dvig družbenih odnosov v korist množic, medtem ko Stalinov termidorski prevrati hkrati pomeni ponovno razporeditev sovjetske družbe v interese privilegirane manjšine. Jasno je, da pri enačenju stalinizma z boljševizmom ni niti sledi socialističnega kriterija.
Ena izmed najbolj izrazitih značilnosti boljševizma je bil njegov strog, natančen in na trenutke tudi prepirljiv odnos do doktrine. Šestindvajset debelih knjig Leninovih zbranih del bo za vedno ostalo model najvišje teoretične zavesti. Brez te bistvene kvalitete ne bi boljševizem nikoli izpolnil svoje zgodovinske naloge. V tem obziru je stalinizem surov, ignorantski, popolnoma empiričen, njegovo popolno nasprotje.
Opozicija je v svojem programu pred desetimi leti objavila: "Po Leninovi smrti je nastala cela zbirka novih teorij, katerih edini namen je opravičiti Stalinovo opustitev načrtov za mednarodno proletarsko revolucijo in socializem nasplošno." Komaj nekaj dni nazaj je ameriški pisec Liston M Oak, ki je sodeloval v španski revoluciji, napisal: "Stalinisti so danes resnično največji revizorji Marx in Lenina Bernstein si ni upal iti niti do pol poti tako daleč, kot je pri revidiranju Marxa in Lenina šel Stalin." To je popolnoma res. Treba bi bilo še samo dodati, da je Bernstein čutil določene teoretične potrebe: poskušal je vzpostaviti skladnost med svojo reformistično prakso socialdemokracije in njenim programom. Na drugi strani pa stalinistična birokracija ne samo, da nima ničesar skupnega z marksizmom, ampak je nasplošno proti vsaki doktrini ali sistemu misli na splošno. Stalinistična "ideologija" je docela prepojena s policijskim subjektivizmom, s prakso in empiricizmom krutega nasilja. Ker hoče ohraniti svoje interese, je birokratska kasta sovražna do vsakršne teorije: ne more podati njene družbene vloge niti sami sebi, niti komurkoli drugemu. Stalin ne revidira Marxa in Lenina s svinčnikom, ampak s svinčeno težo GPU [tajna državna policija, kasneje KGB].
Pritožbe zaradi "nemoralnosti" boljševizma prihajajo predvsem iz tistih vrst prevarantov, ki jih je boljševizem uničil. V maloburžujskih, intelektualnih, demokratičnih, "socialističnih", literarnih, parlamentarnih in ostalih krogih prevladujejo običajne vrednote, ali običajen jezik, ki prekriva njihovo pomanjkanje vrednot. Ta velika in pisana družba za medsebojno pomoč "živi in pusti živeti" ne prenese dotika marksistične lancete na njihovi občutljivi koži. Teoretiki, pisatelji in moralisti, ki omahujejo med različnimi idejnimi tabori, so mislili in še vedno mislijo, da boljševizem zlonamerno pretirava o razlikah, da je nesposoben "lojalnega" sodelovanja in s svojimi "spletkami" uničuje enotnost delavskega gibanja. Občutljiv in razdražljiv centrist je vedno menil, da ga boljševiki "obrekujejo" zgolj zato, ker so namesto njega razvili njegove napol razvite ideje do bridkega konca, ker sam tega nikoli ni bil zmožen storiti. Vendar dejstvo ostaja, da lahko zgolj takšna dragocena kvaliteta, brezkompromisen odnos do vsega soficizma in izmikanja, izobrazi revolucionarno stranko, ki je "izjemne razmere" ne bodo presenetile.
Moralne značilnosti vsake stranke prihajajo (v končni fazi) iz zgodovinskih interesov, katere ta stranka predstavlja. Moralne značilnosti boljševizma, samoodrekanje, nesebičnost, pogum in prezir do vsakega hinavstva najvišje kvalitete človeške narave! izhajajo iz revolucionarne nepopustljivosti pri pomoči zatiranim. Stalinizem na tem področju prav tako oponaša besede in geste boljševizma. Vendar ko sta "nepopustljivost" in "prilagodljivost" družbi vsiljena s policijskim aparatom, ki služi privilegirani manjšini, postaneta sila demoralizacije in gangsterstva. Do teh ljudi, ki sami enačijo revolucionarni heroizem boljševizma z birokrastkim cinizmom termidorjancev, lahko čutimo zgolj prezir.
Tudi sedaj, kljub vsem dramatičnim dogodkom v zdajšnjem obdobju, omejeni malomeščani mislijo, da je boj med boljševizmom (trockizmom) in stalinizmom zgolj konflikt osebnih interesov, ali v najboljšem primeru konflikt dveh "senc" boljševizma. Najbolj krut izraz takega mišljenja nam poda Norman Thomas, voditelj Ameriške Socialistične Stranke: "Ne moremo verjeti", piše Norma (Socialist review, September 1937, str. 6), "da bi se spletke, kriminal in vsesplošni strah v Rusiji pomiril, če bi namesto Stalina zmagal (!) Trocki." In ta človek se ima za....marksista? Prav tako bi lahko rekli: "Ne moremo verjeti, da bi se katoliška cerkev spremenila v socialistično silo, če bi Norma I zamenjal Piusa XI." Thomas ne more razumeti, da to sploh ni vprašanje o antagonizmih med Stalinom in Trockim, ampak antagonizmom birokracije in proletariata. Da smo si na jasnem, vladajoči sloj ZSSR se mora še vedno prilagajati na sedaj še ne povsem uničene dosežke revolucije, medtem ko hkrati pripravlja državljansko vojno (krvavo čistko masovne poboje stare revolucionarne garde in njihovih simpatizerjev). Ampak v Španiji [Trocki se tukaj nanaša na špansko državljansko vojno in delavsko revolucijo v le-tej; revolucijo, ki jo je z vsemi močmi sabotirala - uredn.] stalinistična klika že deluje kot odprti podpornik buržoaznega reda proti socializmu. Boj proti bonapartistični birokraciji se pred našimi očmi spreminja v razredni boj: dva sveta, dva programa, dve moralnosti. Če Thomas ne meni, da bi zmaga proletariata nad osovraženo kasto zatiralcev politično in moralno regenerirala sovjetski režim, potem dokazuje, da je kljub vsej njegovi zadržanosti, neodkritosti in dobronamernim lažem navkljub, precej bliže stalinistični birokraciji kot delavcem. Kot ostali, ki so "razkrinkali" boljševiško moralnost, Thomas preprosto ni dorasel revolucionarni moralnosti.
"Levičarji", ki so hoteli preskočiti boljševizem, da bi se na ta način vrnili k marksizmu, so se nasplošno zavezovali na izolirana zdravila za vse bolezni: bojkot parlamenta, ustvarjenje "pristnih" sovjetov. Vse to bi se lahko zdelo še zelo globoko v prvih dneh vročice po vojni. Ampak sedaj, v luči najnovejših izkušenj, takšne "otroške bolezni" ne zbujajo zanimanja. Nizozemec Gorter in Pannekoer, nekateri nemški špartacisti in italijanski bordigisti so pokazali svojo neodvisnost od boljševizma zgolj z umetnim napihovanjem enega njegovih značilnosti in nasprotovanjem vsem ostalim značilnosti boljševizma. Vendar nič ni ostalo od teh "levih" struj v teoriji in praksi: neposreden, ampak pomemben dokaz, da je boljševizem edina možna oblika marksizma v tem obdobju.
Boljševiška stranka je v praksi pokazala kombinacijo najvišjega revolucionarnega poguma in političnega realizma. Prvič je vzpostavila pravo skladnost med revolucionarno avantgardo in razredom, ki je edini, ki lahko zagotovi zmago. Z izkušnjami je dokazala, da je povezava med proletariatom in zatiranimi množicami podeželja, skupaj z mestno malo buržoazijo, možna le s političnim strmoglavljenjem tradicionalnih malo buržujskih strank. Boljševiška stranka je pokazala celotnemu svetu, kako je potrebno izvesti oboroženo vstajo in prevzeti oblast. Tisti, ki predlagajo abstrakcijo sovjetske vladavine, naj imajo v mislih, da so se napredni elementi v sovjetih osvobodili bledega reformizma in prišli na oblast zgolj s pomočjo boljševiške stranke. V državljanski vojni je boljševiška stranka dosegla pravilno kombinacijo vojaške strategije in marksistične politike. Četudi bi v prihodnosti stalinistična birokracija uspela uničiti ekonomske osnove nove družbe, bodo izkušnje in dosežki planskega gospodarstva še vedno zapisani v zgodovini. To lahko ignorirajo samo tisti sektaši, ki si zakrivajo pogled na zgodovino.
Vendar to ni vse. Boljševiška stranka je uspela nadaljevati odlično ťpraktičnoŤ delo samo zato, ker je povezala vse svoje korake s teorijo. Boljševizem ni ustvaril te teorije: podal jo je marksizem. Ampak marksizem je teorija gibanja in ne stagnacije. Zgolj dogodki na širokem zgodovinskem področju lahko samo teorijo dopolnijo in, kar je še pomembneje, potrjujejo. Boljševizem je neprecenljivo prispeval k marksistični teoriji s svojo analizo imperialističnega obdobja kot obdobja vojn in revolucij; z analizo buržoazne demokracije v obdobju propadajočega kapitalizma; z analizo odnosa med splošno stavko in revolucionarno vstajo; z analizo vloge revolucionarne stranke, sovjetov in sindikatov v obdobju proletarske revolucije; s teorijo sovjetske države, ekonomijo tranzicije, analizo fašizma in bonapartizma v obdobju kapitalističnega propadanja; končno pa z analizo degeneracije boljševiške stranke in same sovjetske države. Ostala gibanja iz tega obdobja niso prispevala marksistični teoriji praktično nič bistvenega in novega. Teoretiki kot so Vandervilde, De Brouckere, Hilferding, Otto Bauer, Leon Blum, Zyromski, da ne omenjamo Major Attle-a in Norman Thomas-a, živijo vsi na zakrpanih ostankih preteklosti. Degeneracija kominterne je najbolj kruto prikazana z dejstvom, da je padla na teoretično stopnjo iz obdobja druge internacionale. Vse vrste polskupin (Neodvisna Laboristična Stranka Velike Britanije, POUM in ostali) vsak teden prirejajo odlomke Marxa in Lenina svojim trenutnim potrebam. Delavci se od teh ljudi ne morejo ničesar naučiti.
Samo ustanovitelji četrte internacionale, ki so sami izoblikovali in zrasli s tradicijo Marxa in Lenina, imajo resen odnos do teorije. Malomeščanski teoretiki se lahko posmehujejo, češ da so dvajset let po zmagi oktobra revolucionarji spet padli v skromno propagandno delovanje. Veliki kapitalisti so v tem in v mnogih drugih pogledih mnogo bolj prodorni, kot pa so nekateri maloburžujski elementi, ki se imajo za "socialiste" in ťkomunisteŤ. Goreča zgodovinska potreba po revolucionarnem vodstvu obljublja četrti internacionali hiter tempo rasti. Največje zagotovilo njenih naslednjih zmag leži v dejstvu, da ni zrasla zunaj zgodovinskega dogajanja, ampak skupaj z dogajanjem.
28. avgust 1937