Friedrich Engels
Izvor družine, privatne lastnine in države
Nastala je, kakor smo že pokazali, iz parne družine v dobi na meji med srednjo in višjo stopnjo barbarstva; njena končna zmaga je eno izmed znamenj pričenjajoče se civilizacije. Monogamna družina temelji na gospostvu moža z izrecnim smotrom, da se rode otroci, katerih očetovstvo naj bi bilo neizpodbitno; tako očetovstvo pa se zahteva zato, da bi ti otroci nekoč kot rodni dediči podedovali očetovo premoženje. Monogamna družina se razločuje od parnega zakona po veliko večji trdnosti zakonske vezi, ki je zdaj ni več mogoče razvezati na obojestransko željo. Zdaj je praviloma samo še mož tisti, ki jo lahko razveže in ženo napodi. Pravica do zakonske nezvestobe mu vsaj po običaju ostane tudi poslej (Code Napoléon [9] mu jo izrecno priznava, dokler ne pripelje priležnice v zakonsko stanovanje), in čim bolj napreduje družbeni razvoj, tem bolj jo izvaja; če se žena spomni stare spolne prakse in jo hoče obnoviti, jo kaznujejo strožje kakor kdaj koli prej.
Novo družinsko obliko srečamo v vsej njeni trdoti pri Grkih. Medtem ko nam, kakor pravi Marx, položaj boginj v mitologiji predstavlja zgodnejšo dobo, ko so ženske bile še bolj svobodne in so imele večji ugled, je v herojski dobi žensko že ponižala prevlada moškega in konkurenca suženj. Treba je samo v "Odiseji" prebrati, kako Telemah zavrača svojo mater in jo poziva k molku. Ugrabljene mlade ženske so pri Homerju izročene pohoti zmagovalcev; poveljniki si po redu in časti izbirajo najlepše med njimi; vsa "Iliada" se vrti, kakor je znano, okoli spora med Ahilom in Agamemnonom zaradi take sužnje. Ob vsakem pomembnem homerskem junaku omenjajo še v vojni ujeto deklico, s katero živi v svojem šotoru. Ta dekleta jemljejo tudi s seboj v domovino in v zakonsko hišo, kakor pri Aishilu Agamemnon Kasandro; s takimi sužnjami spočeti sinovi dobe majhen del očetove dediščine in veljajo za popolnoma svobodne; Teukros je tak nezakonski Telamonov sin in se sme imenovati po svojem očetu. Zakonska žena naj vse to dovoli, sama pa naj ohrani strogo čistost in zvestobo možu. Grško ženo v herojski dobi sicer bolj spoštuje, jo prav tako kakor v dobi civilizacije, toda za moža je končno samo mati njegovih zakonskih otrok, njegova vrhovna hišna upraviteljica in predstojnica suženj, ki si jih mož lahko poljubno izbira za priležnice in to tudi dela. Obstoj suženjstva poleg monogamije, navzočnost mladih, lepih suženj, ki pripadajo možu z vsem, kar imajo, vtisne monogamiji od vsega začetka njen specifični značaj, da velja monogamija samo za ženo, ne pa za moža. In ta značaj ima še danes.
Kasneje moramo pri Grkih razločevati med Dorci in Jonci. Prvi, katerih klasični predstavnik je Šparta, imajo v marsikaterem pogledu celo še bolj starinske zakonske odnose, kakor jih prikazuje Homer. V Šparti je veljal nekak parni zakon, ki ga je po tamkajšnjih nazorih modificirala država in ki še v marsičem spominja na skupinski zakon. Zakoni brez otrok se ločijo; kralj Anaksandridas (okoli 560 pred našim štetjem) je vzel k svoji neplodni ženi še drugo in imel dve gospodinjstvi. V istem času je vzel kralj Ariston k dvema neplodnima ženama tretjo, zato pa je odslovil eno od prvih dveh. Na drugi strani je smelo imeti več bratov skupno ženo in prijatelj je smel imeti prijateIjevo ženo, ki mu je bolj ugajala; za dostojno je veljalo dati svojo ženo, kakor bi dejal Bismarck, na voljo čvrstemu "žrebcu", tudi nedržavljanu. Po nekem mestu v Plutarhu, kjer napoti Špartanka ljubimca, ki jo zalezuje s ponudbami, k svojemu možu, je videti - po Schoemannu [10] - da je vladala celo še večja moralna svoboda. Resnično prešuštvo, nezvestoba žene za hrbtom moža, je bilo zato nekaj nezaslišanega. Na drugi strani je bilo v Šparti, vsaj v najboljši dobi, hišno suženjstvo neznano, tlačanski heloti so bivali ločeno na posestvih; [11] zato je bilo za Špartance tudi manj skušnjav, da bi se lotili njihovih žena. Spričo vseh teh okoliščin niti ni moglo biti drugače, kakor da so žene v Šparti imele vse bolj ugleden položaj kot pri drugih Grkih. Špartanske žene in elita atenskih heter so edine grške žene, o katerih govore stari Grki s spoštovanjem in katerih izjave so se jim zdele vredne, da jih zabeležijo.
Čisto drugače je pri Joncih, za katere so značilne Atene. Dekleta so se učila samo presti, tkati in šivati, kvečjemu še malo brati in pisati. Bila so tako rekoč zaprta, družila so se samo z drugimi ženskami. Prostor za žene je bil posebej oddeljeni del hiše v gornjem nadstropju ali v zahišju, kamor možje, posebej tuji, niso zlahka prišli in kamor so se umikale, če so prišli moški na obisk. Iz hiše niso šle, ne da bi jih spremljala sužnja; doma so bile skorajda zastražene; Aristofan pripoveduje o moloških psih, ki so jih imeli za strah prešuštnikom, v azijskih mestih vsaj pa so bili ženam za stražo evnuhi, ki so jih že za Herodotovih časov izdelovali na Hiosu kot trgovsko blago, in po Wachsmuthovem mnenju [12] ne samo za barbare. Evripid označuje ženo kot oikurema, kot stvar za oskrbovanje hiše (beseda je srednjega spola). Razen tega, da je rodila otroke, ni bila žena Atencu nič drugega kot prva hišna dekla. Mož je imel svoje gimnastične vaje, svoje javno delovanje, od česar je bila žena izključena; vrh tega je imel pogosto na voljo še sužnje in v cvetoči dobi Aten zelo razširjeno prostitucijo, ki jo je država podpirala. Prav na osnovi te prostitucije so se razvili edini grški ženski značaji, ki se glede duha in umetniškega okusa prav tako dvigajo nad splošno raven antičnega ženstva, kakor se Špartanke po svojem značaju. A da je Atenki bilo treba biti najprej hetera, da je postala žena, to je najostrejša obsodba atenske družine.
Atenska družina je sčasoma postala vzor, po katerem so prikrojevali svoje domače življenje ne samo Jonci, ampak bolj in bolj tudi vsi drugi Grki doma in v kolonijah. Toda kljub temu, da so jih zapirali in stražili, so Grkinje pogosto našle dosti priložnosti, da so goljufale svoje može. Ti možje, ki bi se sramovali pokazati kakršno koli ljubezen do svoje žene, so se v vsakovrstnem ljubimkanju zabavali s heterami; toda ponižanje žena se je maščevalo na možeh samih in ponižalo tudi nje tako globoko, da so zabredli v priskutno ljubezen do dečkov ter ponižali svoje bogove in sami sebe z mitom o Ganimedu.
Tak je bil izvor monogamije, kolikor ga moremo zaslediti pri najbolj civiliziranem in najvišje razvitem narodu starega veka. Monogamija nikakor ni bila plod individualne spolne ljubezni, s katero ni imela popolnoma nič opraviti, ker so zakoni ostali slej ko prej zakoni iz računa. Bila je prva oblika družine, ki ni temeljila na naravnih, ampak na ekonomskih pogojih, namreč na zmagi privatne lastnine nad prvotno samoniklo skupno lastnino. Gospostvo moža v družini in porajanje otrok, ki so mogli biti samo njegovi in ki so bili določeni za dediče njegovega imetka - to so bili izključni cilji posamičnega zakona, ki so jih Grki brez ovinkov priznavali. Drugače jim je bil zakon breme, dolžnost do bogov, do države in lastnih prednikov, ki so jo pač morali izpolniti. V Atenah je postava ukazovala možu ne samo, da se oženi, ampak da izpolnjuje tudi neki minimum tako imenovanih zakonskih dolžnosti.
Tako se posamični zakon nikakor ni pojavil v zgodovini kot sprava med možem in ženo, še mnogo manj kot najvišja oblika zakona. Nasprotno. Pojavil se je kot podjarmljenje enega spola po drugem spolu, kot proklamacija nekega, dotlej v vsej prejšnji zgodovini neznanega nasprotja spolov. V nekem starem neobjavljenem rokopisu, ki sva ga l. 1846 napisala Marx in jaz, berem: "Prva delitev dela je delitev med možem in ženo zato, da rodita otroke". [13] In danes lahko dodam: Prvo razredno nasprotje, ki se pojavi v zgodovini, se je rodilo z razvojem nasprotja med možem in ženo v posamičnem zakonu in prvo razredno zatiranje se je rodilo hkrati z zatiranjem ženskega spola po moškem spolu. Posamični zakon je bil sicer velik zgodovinski napredek, toda hkrati s suženjstvom in privatnim bogastvom uvaja tisto do danes trajajoče razdobje, v katerem je sleherni napredek hkrati relativno nazadovanje, pri čemer dosegajo nekateri blaginjo in razvoj z nesrečo in zatiranjem drugih. To je celica civilizirane družbe, v kateri že lahko proučujemo naravo nasprotij in protislovij, ki se svobodno razvijajo v tej družbi.
Staro, sorazmerno svobodno spolno občevanje nikakor ni ižginilo z zmago parnega ali celo posamičnega zakona.
"Stari sistem zakonov, ki ga je počasno odmiranje punalualnih skupin omejilo na ožje dimenzije, je še zmerom obdajal razvijajočo se družino in je visel na njej vse do zore civilizacije ... Izginil je naposled v novi obliki heterizma, ki zasleduje ljudi prav tja v civilizacijo kakor temna senca, ki pada na družino. [14]
S heterizmom misli Morgan poleg posamičnega zakona obstoječe izvenzakonsko spolno občevanje moških z neporočenimi ženskami, ki cvete, kakor je znano, v najrazličnejših oblikah skozi vso dobo civilizacije in se bolj in bolj razvija v odkrito prostitucijo. Ta heterizem izhaja neposredno iz skupinskega zakona, iz žrtev, ko so se ženske vdajale, da so si pridobile pravico do čistosti. Vdajanje za denar je bilo sprva religiozno dejanje, godilo se je v templju boginje ljubezni in denar se je prvotno stekal v zakladnico svetišča. Hierodule [15] boginje Anaite v Armeniji, Afrodite v Korintu in svetiščem dodeljene verske plesalke v Indiji, tako imenovane bajadere (beseda je spačena iz portugalske bailadeira, plesalka), so bile prve prostitutke. Vdajanje, prvotno dolžnost vsake ženske, so prevzele pozneje samo te svečenice kot namestnice vseh drugih žensk. Pri drugih ljudstvih izhaja heterizem iz spolne svobode, ki je bila dovoljena dekletom pred poroko - torej je prav tako ostanek skupinskega zakona, samo da je prispel do nas po drugi poti. Ko nastanejo ralike v premoženju, torej že na višji stopnji barbarstva, se poleg suženjskega dela sporadično pojavlja mezdno delo, hkrafi pa kot njegov nujni korelat poklicna prostitucija svobodnih žensk, poleg prisilnega vdajanja suženj. Tako je dediščina, ki jo je skupinski zakon zapustil civilizaciji, dvostranska, kakor je vse, kar prinaša civilizacija, dvostransko, dvolično, v sebi razklano, protislovno: tu monogamija, tam heterizem s svojo najbolj ekstremno obliko, prostitucijo. Heterizem je pač družbena ustanova kakor vsaka druga; nadaljevanje stare spolne svobode - v korist moškim. V resničnem življenju heterizem ne samo dopuščajo, ampak ga posebno vladajoči razredi pridno uživajo, obsojajo pa ga samo s frazami. Toda to obsojanje v resnici nikakor ne zadene moških, ki so pri tem udeleženi, ampak samo ženske: te izobčujejo in izključujejo, da se tako brezpogojno gospostvo moških nad ženskim spolom znova proklamira kot osnovni družbeni zakon.
Toda s tem se razvije še drugo nasprotje v monogamiji sami. Poleg zakonskega moža, ki si slajša življenje s heterizmom, živi zanemarjena žena. Vendar ena stran nasprotja ni mogoča brez druge, prav tako kakor nimamo več v roki celega jabolka, ko smo ga polovico pojedli. Kljub temu je videti, da možje tega niso verjeli, dokler jih njihove žene niso o tem poučile. S posamičnim zakonom nastopita dva stalna družbena karakterna lika, ki sta bila prej neznana: stalni ženin ljubimec in rogonosec. Možje so izbojevali zmago nad ženami, toda kronanje zmagovalcev so velikodušno prevzele premaganke. Poleg posamičnega zakona in heterizma je postalo prešuštvo neizogibna družbena ustanova, s kaznijo prepovedana, ostro kaznovana, toda neuničljiva. Zanesljivo očetovstvo otrok je prej ko slej slonelo kvečjemu na moralnem prepričanju. Da bi razrešili nerešljivo protislovje, je Code Napoléon v čl. 312 dekretiral: "L'enfant concu pendant le mariage a pour pere le mari" ("Med zakonom spočetemu otroku je oče - soprog"). To je zadnji rezultat treh tisočletij posamičnega zakona.
Tako imamo v primerih, ko ostane posamična družina zvesta svojemu zgodovinskemu nastanku in jasno osvetljuje nasprotje med možem in ženo, izraženo v izključni prevladi moža - v malem sliko istih nasprotij in protislovij, v katerih se giblje družba, ki je od nastopa civilizacije razcepljena v razrede, ne da bi mogla ta protislovja rešiti in jih premagati. Tu govorim seveda samo o tistih primerih posamičnega zakona, v katerem poteka zakonsko življenje v resnici po predpisih prvotnega značaja te ustanove, kjer pa se žena upira moževemu gospostvu. Da ne potekajo vsi zakoni tako, ne ve nihče bolje od nemškega filistra, ki svoje oblasti v svoji hiši ne zna nič bolje varovati kakor oblasti v državi in čigar žena nosi torej z vso pravico hlače, ki jih on ni vreden. Zato pa se tudi čuti visoko vzvišenega nad svojim francoskim sotrpinom, ki se mu pogosteje kakor njemu zgode še mnogo hujše stvari.
Posamična družina sicer ni povsod in zmerom nastopala v klasično strogi obliki, kakršno je imela pri Grkih. Pri Rimljanih, ki so kot bodoči zavojevalci sveta imeli mnogo širši, dasi manj bister pogled kakor Grki, je bila žena bolj svobodna in boli spoštovana. Rimljan je menil, da je oblast nad življenjem in smrtjo žene zadostno poroštvo za zvestobo v zakonu. Tudi žena je mogla prav tako kakor mož prostovoljno razdreti zakon. Največji napredek v razvoju posamičnega zakona pa se je vsekakor izvršil takrat, ko so stopili v zgodovino Nemci, in sicer zato, ker se pri njih - pač zaradi siromaštva - monogamija, tako se zdi, takrat še ni popolnoma razvila iz parne družine. To sklepamo iz treh okoliščin, ki jih omenja Tacit: [16] prvič, kljub velikemu, svetemu spoštovanju zakona - "zadovoljujejo se z eno samo ženo, žene varuje čistost" - so vendar odličniki in plemenski glavarji živeli v mnogoženstvu, torej v podobnih razmerah kakor Amerikanci, pri katerih je bil v veljavi parni zakon. Drugič, prehod od materinskega prava k očetovskemu se je gotovo končal šele malo prej, kajti materin brat - najbližji moški gentilni sorodnik po materi - je še veljal za skoraj bližjega sorodnika kakor lastni oče, kar se prav tako ujema z nazorom ameriških Indijancev, pri katerih je Marx, kakor je večkrat povedal, našel ključ za razumevanje naše lastne pradobe. In tretjič, pri Nemcih so uživale žene visoko spoštovanje in so imele vpliv tudi na javne posle, kar je v popolnem nasprotju z monogamim moškim gospostvom. To so skoraj sama taka dejstva, v katerih se Nemci ujemajo s Špartanci, kjer parnega zakona, kakor smo videli, tudi še niso popolnoma odpravili. Tudi v tem pogledu se je torej z Nemci v svetu uveljavil popolnoma nov element. Nova monogamija, ki se je zdaj na razvalinah rimskega sveta razvijala iz mešanice ljudstev, je dala oblasti moža dovolj milo obliko in je vsaj na zunaj pustila ženam mnogo bolj spoštovan in svoboden položaj, kakor ga je klasični stari vek kdaj koli poznal. S tem je bila šele dana možnost, da se je iz monogamije - v njej, poleg nje in proti njej, kakor je pač naneslo - lahko razvil največji nravstveni napredek, za katerega se imamo zahvaliti njej: moderna individualna spolna ljubezen, ki je prejšnji svet ni poznal.
Ta napredek je izviral nedvomno iz dejstva, da so živeli Nemci še v parni družini in da so položaj žene, ki je ustrezal parni družini, ohranili v monogamiji, kolikor je bilo mogoče, nikakor pa ni izviral ta napredek iz pravljičnega, čudovito čistega nravnega značaja Nemcev, ki se v bistvu omejuje na to, da v parni družini dejansko ni tako ostrih nravstvenih nasprotij kakor v monogamiji. Nasprotno, med svojim preseljevanjem, zlasti proti jugovzhodu k stepnim nomadom ob črnem morju, so se Nemci nravstveno zelo pokvarili in so od nomadov razen jahalne umetnosti privzeli tudi hude protinaravne sprijenosti, kar Ammianus izpričuje še posebej za Taifale in Prokop za Herule.
Če pa je bila od vseh znanih družinskih oblik monogamija tista oblika, v kateri se je edino mogla razviti moderna spolna ljubezen, potem to še ne pomeni, da se je ta ljubezen razvijala izključno ali vsaj pretežno v monogamiji kot medsebojna ljubezen zakoncev. Kaj takega je izključevala vsa narava trdnega posamičnega zakona pod moževo oblastjo. Pri vseh zgodovinsko aktivnih, tj. pri vseh vladajočih razredih, je ostalo sklepanje zakona to, kar je bilo od časa parnega zakona sem, namreč zadeva koristi, o kateri so se pogodili starši. In prva zgodovinska oblika spolne ljubezeni kot strasti, ki se priznava slehernemu človeku (vsaj v vladajočih razredih) kot najvišja oblika spolnega nagona - kar ji daje ravno njen specifični značaj - ta njena prva oblika, viteška ljubezen v srednjem veku, nikakor ni bila zakomska ljubezen. Nasprotno. V svoji klasični obliki plove pri Provansalcih s polnimi jadri v prešuštvo in njeni pesniki to prešuštvo opevajo. Cvet provansalske ljubezenske poezije so albe, nemško Tagelieder (zornice). V jarkih barvah opisujejo, kako leži vitez v postelji pri svoji lepotici - ženi drugega - medtem ko stoji zunaj nekdo na straži, ki ga pokliče, brž ko začne vstajati prva zora (alba), da lahko še neopaženo odide; prizor slovesa je tedaj vrhunec pesmi. Severni Francozi in prav tako tudi vrli Nemci so prevzeli to vrsto pesništva hkrati z njemu ustreznim načinom viteške ljubezni in naš stari Wolfram von Eschenbach je o tej spotikljivi snovi napisal tri čudovito lepe zornice (Tagelieder), ki so mi ljubše od njegovih dolgih treh junaških pesmi.
Meščanske zakone sklepajo v naših dneh na dva načina. V katoliških deželah najdejo mlademu meščanskemu sinu primerno ženo slej ko prej starši, in posledica tega je seveda, da se najpopolneje razvije protislovje, ki ga vsebuje monogamija: bujni heterizem moža in bujno prešuštvo žene. Katoliška cerkev je odpravila ločitev zakona pač samo zaradi tega, ker se je prepričala, da zoper prešuštvo, kakor zoper smrt, ni zdravilnega zelišča. V protestantskih deželah pa nasprotno velja pravilo, da si meščanski sin poišče, kolikor toliko po svoji volji, ženo iz svojega razreda, tako da se zakon lahko sklene do neke mere iz ljubezni, kar se zaradi dostojnosti tudi zmerom domneva in se docela ujema s protestantsko hinavščino. Tu se ukvarja mož s heterizmom bolj zaspano in prešuštvo žene je manj običajno. Ker pa ostanejo ljudje v sleherne vrste zakonu to, kar so bili pred zakonom, in meščani v protestantskih deželah so večidel filistri, je ta protestantska monogamija - če vzamemo od najboljših primerov srednjo mero moreče dolgočasna zakonska skupnost, ki se imenuje družinska sreča. Najboljše ogledalo obeh poročnih metod je roman, za katoliško francoski, za protestantsko nemški. V obeh romanih "jo dobi": v nemškem mladenič dekle, v francoskem zakonski mož rogove. Kateri izmed obeh je na slabšem, ni vselej jasno. Zaradi tega je dolgočasnost nemškega romana francoskemu meščanu prav tako grozna kakor nemškemu filistru "nenravnost" francoskega romana. V novejšem času, odkar "postaja Berlin velemesto", je nemški roman nekam manj plah glede heterizma in prešuštva, ki sta tam že dolgo dobro znana.
V obeh primerih pa je zakon odvisen od razrednega položaja prizadetih in je zato zmerom zakon iz računa. Ta zakon iz računa se v obeh primerih zelo pogosto sprevrže v najbolj surovo prostitucijo - včasih obeh zakoncev, mnogo pogosteje pa žene, ki se razločuje od navadne kurtizane samo v tem, da svojega telesa na daje v najem kot mezdna delavka za delo od kosa, ampak ga enkrat za vselej proda v suženjstvo. In za vse zakone iz računa veljajo Fourierove besede: "Kakor pomenita v slovnici dve nikalnici trditev, tako veljata v zakonski morali dve prostituciji za čednost." Spolna ljubezen je in more biti resnično pravilo v odnosu do žene samo pri zatiranih razredih, dandanes torej pri proletariatu - pa bodi ta odnos uradno priznan ali ne. Tu pa so odstranjeni tudi vsi temelji klasične monogamije. Tu ni lastnine, za katere varstvo in dedovanje so ravno ustvarili monogamijo in gospostvo moža; tu zato tudi ni nikakih teženj, da bi se uveljavilo gospostvo moža. Še več, tudi sredstev ni; buržoazno pravo, ki ščiti to gospostvo, velja samo za posedujoče in za njihovo občevanje s proletarci. Ker je za to potreben denar, nima buržoazno pravo za odnos delavca do njegove žene zaradi revščine nobene veljave. Tu odločajo popolno drugi osebni in družbeni odnosi. Poslednji ostanek moškega gospostva v stanovanju proletarca je docela izgubil tla, odkar je velika industrija spravila ženo iz hiše na delovni trg in v tovarno ter jo prečesto spremenila v hraniteljico družine - le da je ostalo v ravnanju z ženami morda še nekaj surovosti, ki se je razpasla, odkar je bila uvedena monogamija. Tako ni družina proletarca nič več monogamna v strogem pomenu besede niti pri najbolj strastni ljubezni in najbolj trdni zvestobi obeh zakoncev ter kljub vsem morebitnim duhovskim in svetnim blagoslovom. Zato imata v njej tudi večna spremljevalca monogamije, heterizem in prešuštvo, le sila neznatno vlogo; žena je v resnici spet dobila pravico do ločitve, in če zakonca ne živita v slogi, gresta rajši narazen. Skratka, proletarski zakon je monogamen v etimološkem pomenu besede, nikakor pa ne v njenem historičnem pomenu.
Naši juristi menijo seveda, da jemlje ženam napredek zakonodaje v čedalje večji meri sleherni razlog, da bi se pritoževale. Moderni sistemi civilnega prava priznavajo čedalje bolj, prvič, da mora biti zakon, če naj bo veljaven, od obeh zakoncev prostovoljno sklenjena pogodba, in drugič, da morata imeti tudi med zakonom obe stranki druga do druge enake pravice in dolžnosti. Če pa bi se obe ti zahtevi dosledno izvedli, potem bi imele žene vse, kar morejo zahtevati.
Ta pristno juridična argumentacija je natanko taka, s kakršno radikalni republikanski buržoá zavrača proletarca in ga poziva k miru. Delovno pogodbo bi morali obe stranki skleniti prostovoljno. Pogodba pa velja za prostovoljno sklenjeno, kakor hitro izenači zakon obe stranki na papirju. Moč, ki jo daje eni stranki različni razredni položaj, pritisk, ki ga ta izvaja na drugo stranko - resnični ekonomski položaj obeh - vse to se zakona ne tiče. In tudi ves čas, dokler traja delovna pogodba, bi morali biti obe stranki enakopravni, razen če se ena ali druga stranka temu izrecno ne odreče. Da dejanski ekonomski položaj delavca sili celo k odrekanju poslednjega videza enakopravnosti, to se zakona spet ne tiče.
Glede poroke je tudi najnaprednejšemu zakonu popolnoma zadoščeno, kakor hitro sta udeleženca formalno dala na zapisnik svojo prostovoljno privolitev. Kaj se dogaja za temi juridičnimi kulisami, kjer poteka resnično življenje, kako se doseže ta prostovoljna privolitev, za to se zakon in jurist ne moreta brigati. In vendar bi najbolj preprosta primerjava postavnih predpisov lahko juristu pokazala, kako je pravzaprav s to prostovoljno privolitvijo. V deželah, kjer je otrokom z zakonom zagotovljen dolžnostni delež iz premoženja staršev, kjer torej ne morejo biti razdedinjeni - v Nemčiji, v deželah francoskega prava itd. - so otroci pri sklepanju zakona vezani na privolitev svojih staršev. V deželah angleškega prava, kjer zakonodaja za sklepanje zakona ne zahteva privolitve staršev, pa lahko starši popolnoma svobodno odločajo v oporoki o svojem premoženju in lahko svoje otroke tudi razdedinijo, če hočejo. Da v Angliji in Ameriki kljub temu in prav zaradi tega svoboda pri sklepanju zakona v razredih, kjer je kaj dedovati, ni v resnici niti za las večja kakor v Franciji in Nemčiji, je kajpada jasno.
Nič bolje ni z juridično enakopravnostjo moža in žene v zakonu. Njuna pravna neenakost, ki smo jo podedovali iz prejšnjih družbenih razmer, ni vzrok, ampak posledica ekonomskega zatiranja žene. V starem komunističnem gospodinjstvu, ki je štelo mnogo zakonskih parov in njihove otroke, je bilo vodstvo hišnega ospodinjstva, ki je bilo poverjeno ženam, prav tako javno delo, družbi potrebna dejavnost, kakor pridobivanje življenjskih potrebščin, kar je bila naloga mož. S patriarhalno, še bolj pa z monogamno posamično rodbino se je to spremenilo. Vodstvo gospodinjstva je izgubilo svoj javni značaj. Družbe ni več zanimalo. Postalo je privatni posel; žena je postala prva služkinja, bila je odrinjena od sodelovanja v družbeni produkciji. Šele velika industrija našega časa ji je - in to samo proletarki - znova odprla pot v družbeno produkcijo, toda tako, da je izključena iz javne produkcije in da ne more nič pridobivati, če izpolnjuje svoje dolžnosti v privatni službi družine; če pa hoče sodelovati v javni dejavnosti in samostojno pridobivati, ne more opravljati družinskih dolžnosti. In kakor se godi ženi v tovarni, tako se ji godi v vseh poslovnih panogah vse do medicine in advokature. Moderna posamična družina temelji na očitnem ali prikritem domačem suženjstvu žene, moderna družba pa je gmota, ki sestoji iz samih posamičnih družin kot svojih molekul. V veliki večini primerov, vsaj pri lastniških razredih, mora biti dandanes mož tisti, ki pridobiva in hrani družino. To pa mu daje gospodujoč položaj, ki ne potrebuje nikakih posebnih juridičnih pravic. On je v družini buržoá, žena pa predstavlja proletariat. V industrijskem svetu se pojavi specifični značaj ekonomskega zatiranja, ki tlači proletariat, v vsej svoji ostrini šele takrat, ko so odpravljene vse posebne postavne pravice kapitalističnega razreda in ko je vzpostavljena popolna juridična enakopravnost obeh razredov; demokratična republika ne odpravlja nasprotij med obema razredoma; nasprotno, ona šele ustvarja tla, na katerih bo izbojevan boj za odpravo tega nasprotja. Tudi posebni značaj moževega gospostva nad ženo v moderni družini kakor tudi nujnost in način, kako ustvariti resnično družbeno enakopravnost obeh, se bodo prav tako pokazali v jarki luči šele takrat, ko bosta oba razreda juridično popolnoma enakopravna. Takrat se bo pokazalo, da je ponovna uvedba vsega ženskega spola v javno dejavnost prvi pogoj za osvoboditev žene, kar pa spet po svoje zahteva, da preneha biti posamična družina gospodarska enota družbe.
Potemtakem imamo tri poglavitne oblike zakona, ki v splošnem ustrezajo trem poglavitnim razdobjem človeškega razvoja. Za divjaštvo skupinski zakon, za barbarstvo parni zakon, za civilizacijo monogamijo, izpopolnjeno s prešuštvom in prostitucijo. Med parni zakon in monogamijo se na višji stopnji barbarstva vrineta moževa oblast nad sužnjami in mnogoženstvo.
Kakor je pokazal ves naš opis, je napredek, ki se kaže v tem zaporedju, poseben tudi v tem, da se ženam spolna prostost skupinskega zakona čedalje bolj odvzema, možem pa ne. In res obstoji skupinski zakon za može dejansko še danes. Kar je za ženo zločin in kar povzroča hude pravne in družbene posledice, velja pri možu za častno dejanje ali pa v najhujšem primeru za majhen moralni madež, ki ga z veseljem prenaša. Toda čim bolj se starodavni heterizem v našem času spreminja zaradi kapitalistične blagovne produkcije in se ji prilagaja, čim bolj se spreminja v neprikrito prostitucijo, tem bolj demoralizirajoče učinkuje. In sicer demoralizira moške še mnogo bolj kakor ženske. Med ženskami degradira prostitucija samo tiste nesrečnice, ki se pogrezajo v njej, in še te v mnogo manjši meri, kakor navadno mislimo. Nasprotno pa prostitucija ponižuje značaj vsega moškega sveta. Tako je zlasti dolgo samsko življenje v devetih primerih izmed desetih tako rekoč šola za zakonsko nezvestobo.
Vendar se bližamo družbenemu prevratu, v katerem bodo dosedanji ekonomski temelji monogamije prav tako zanesljivo izginili kakor temelji njenega dopolnila, prostitucije. Monogamija je nastala iz koncentracije večjih bogastev v eni roki - in sicer v roki moža - in to iz potrebe, da se ta bogastva zapuste kot dediščina otrokom tega moža in nikogar drugega. Zato je bila potrebna monogamija žene, ne moža, tako da ta monogamija žene nikakor ni bila napoti odkriti ali prikriti poligamiji moža. Družbeni prevrat, ki je pred nami, bo vso to skrb glede dedovanja zmanjšal na minimum, ker bo vsaj ogromno večino trajnih dednih bogastev - produkcijskih sredstev - spremenil v družbeno lastnino. Ker pa je monogamija nastala zaradi ekonomskih vzrokov - ali bo izginila, ko izginejo ti vzroki?
Lahko bi odgovorili z vso pravico: ne samo da ne bo izginila, ampak se bo šele takrat popolnoma uresničila. Kajti ko se spremene produkcijska sredstva v družbeno lastnino, izgine tudi mezdno delo, proletariat, torej tudi nujnost, da bi se moralo neko statistično izračunljivo število žensk vdajati za denar. Prostitucija bo izginila, monogamija pa bo, namesto da bi propadla, končno postala resničnost tudi za moške.
Položaj moških se bo torej vsekakor zelo spremenil. A tudi položaj žensk, vseh žensk, bo doživel pomembno spremembo. Ko postanejo produkcijska sredstva skupna last, bo posamična družina prenehala biti gospodarska enota družbe. Privatno gospodinjstvo se bo spremenilo v družbeno dejavnost. Oskrbovanje in vzgoja otrok bosta postali javna zadeva; družba bo poskrbela za vse otroke enako, najsi bodo zakonski ali nezakonski. S tem bo prenehala skrb za "posledice", ki pomeni danes najbolj bistven družbeni - tako moralni kakor ekonomski - razlog, ki preprečuje, da bi se dekle lahko brez zadržkov vdalo ljubljenemu moškemu. Ali ne bo to zadosten vzrok za sčasoma bolj svobodno spolno življenje in z njim tudi za bolj širokosrčno javno mnenje glede deviške časti in ženske sramote? In končno, ali nismo videli, da sta monogamija in prostitucija v modernem svetu sicer nasprotji, toda neločljivi nasprotji, pola istega družbenega stanja? Ali lahko izgine prostitucija, ne da bi potegnila s seboj v prepad tudi monogamijo?
Tu začne delovati nov moment, moment, ki je tedaj, ko se je pričela monogamija,
obstajal kvečjemu v zarodku: individualna spolna ljubezen.
O individualni spolni ljubezni pred srednjim vekom ne moremo govoriti. Samo
po sebi je razumljivo, da so telesna lepota, zaupno občevanje, sorodna nagnjenja
itd. vzbudili pri ljudeh različnega spola željo po spolnem občevanju ter da
moškim in ženskam ni bilo popolnoma vseeno, s kom bodo stopili v to najbolj
intimno razmerje. Toda od tod do naše spolne ljubezni je še neskončno daleč.
V vsem starem veku so starši sklepali zakone svojih otrok in ti so se jim mirno
uklanjali. Tisto malo zakonske ljubezni, kar jo pozna stari vek, ni morda subjektivno
nagnjenje, ampak objektivna dolžnost, ne razlog, ampak korelat zakona. Ljubezenska
razmerja se v modernem pomenu besede pojavljajo v starem veku samo zunaj oficialne
družbe. Pastirji, katerih ljubezensko veselje in trpljenje nam opevata Teokrit
in Moshos, Longosova Daphnis in Chloe, so vsi sužnji, ki nimajo nikakega deleža
pri državi, tj. življenjski sferi svobodnega državljana. Razen pri sužnjih pa
opažamo ljubezenske zadeve samo kot produkte razkroja propadajočega starega
veka in sicer z ženskami, ki žive prav tako zunaj priznane družbe, s heterami,
torej s tujkami ali osvobojenkami: v Atenah na predvečer njihovega propada,
v Rimu za časa cesarjev. Če pa so pletli med seboj ljubezenske zveze svobodni
državljani in državljanke, so jih le zaradi prešuštva. In staremu Anakreontu,
klasičnemu ljubezenskemu pesniku starega veka, je bila spolna ljubezen v našem
pomenu besede tako brezpomembna, da se niti za spol ljubljenega bitja ni zanimal.
Naša spolna ljubezen se bistveno razločuje od navadnega spolnega poželenja, erosa antičnih ljudi. Prvič računa pri ljubljenem bitju na vračanje ljubezni; in sicer ženska nič manj kakor moški, medtem ko se pri antičnem erosu ne zahteva vselej. Drugič: spolno ljubezen odlikuje stopnja intenzivnosti in trajanja, zaradi česar se zdi obema partnerjema velika, če ne največja nesreča, če se ne moreta dobiti ali če morata biti ločena; da bi mogla pripadati drug drugemu, sta pripravljena staviti vse na kocko, včasih celo življenje, kar se je v starem veku dogajalo kvečjemu pri prešuštvu. In končno nastane za presojo spolnega občevanja novo nravstveno merilo; ne vpraša se samo: ali je bilo spolno občevanje zakonsko ali izvenzakonsko, ampak tudi: ali je izviralo iz medsebojne Ijubezni ali ne. Razumljivo je, da se v fevdalni in buržoazni praksi temu novemu nravstvenemu merilu ne godi nič drugače kakor vsem drugim merilom morale - ne ozirajo se nanj. Pa tudi slabše se mu ne godi. Priznano je, kakor je priznana morala - v teoriji, na papirju. In več za zdaj še ne more zahtevati.
Kjer je stari vek prenehal s svojimi prvimi začetki spolne ljubezni, tam je srednji vek spet začel: pri prešuštvu. Opisali smo vam že viteško ljubezen, ki je iznašla svoje pesmi zornice. Od te ljubezni, ki hoče zakon kršiti, do ljubezni, ki naj zakon osnuje, je še dolga pot, ki je viteštvo nikoli ni do konca prehodilo. Celo če se obrnemo od frivolnih Romanov h krepostnim Nemcem, vidimo v nibelunški pesmi, da Kriemhilda na tihem sicer ni nič manj zaljubljena v Siegfrieda kakor on vanjo, vendar pa se na Guntherjevo sporočilo, da jo je obljubil nekemu vitezu, ki ga ne imenuje, nič ne upira: "Ni me treba prositi; kakor mi boste zapovedali vi, takšna hočem biti zmerom; kogar mi boste dali za moža vi, gospod, s tistim se bom rada poročila." Niti na misel ji ne pride, da bi mogla njena ljubezen pri tem sploh kaj pomeniti. Gunther snubi Brunhildo, Etzel Kriemhildo, ne da bi jo kdaj videl; prav tako snubi v "Gutruni" [17] Siegebant Irski norveško Ute, Hetel Hegelinški Hildo Irsko in končno Siegfried Morlandski, Hartmut Ormanski in Hervig Seelandski Gutruno; a šele v tem primeru se zgodi, da se Gutrun po svoji volji odloči za Herviga. Navadno poiščejo mlademu knezu ženo njegovi starši; če še žive drugače pa on sam po nasvetu velikih fevdnikov, ki imajo pri tem v vseh primerih važno besedo. Saj drugače tudi ni moglo biti. Za viteza ali barona kakor tudi a deželnega kneza samega je poroka politično dejanje, priložnost, da se poveča moč z novimi zvezami; korist rodovine je tista, ki odloča, ne pa posameznikova volja. Kako naj bi potem ljubezen imela zadnjo besedo pri sklepanji zakonov?
Nič drugače ni s cehovskim meščanstvom v srednjeveških mestih. Temu so ravno privilegiji, ki so ga ščitili, cehovska pravila, ki so mu jemala svobodo, izumetničene mejne črte, ki so ga pravno ločile od drugih cehov in tudi od njegovih cehovskih tovarišev ter pomočnikov in vajencev, že dovolj zožile krog, v katerem si je lahko poiskal primerno ženo. O tem, katera med njimi je bila najbolj primerna, pa v tem zapletenem sistemu nikakor ni odločala njegova individualna volja, ampak družinski interes.
Tako je sklepanje zakonov v pretežni večini primerov vse do konca srednjega veka ostalo to, kar je bilo že od začetka, namreč stvar, o kateri prizadeti niso odločali. V začetku so prišli ljudje že poročeni na svet - poročeni s celo skupino drugega spola: V poznejših oblikah skupinskega zakona je bil verjetno padoben odnos, le da se je skupina čedalje bolj zoževala. V parnem zakonu je veljalo pravilo, da so se matere dogovorile o porokah svojih otrok; tudi tu so odločali oziri na nove sorodstvene zveze, ki naj bi mlademu paru ustvarile trdnejši položaj v gensu in v plemenu. In ko sta zaradi prevlade privatne lastnine nad skupno lastnino in zaradi koristi pri dedovanju zagospodovala očetovsko pravo in monogamija, je postalo sklepanje zakonov šele prav odvisno od ekonomskih ozirov. Oblika zakona po kupu izginja, po vsebini pa se izvaja čedalje bolj, tako da dobiva ne samo žena, ampak tudi mož svojo ceno - ne zaradi svojih osebnih lastnosti, ampak zaradi svojega imetja. Da bi moglo biti medsebojno nagnjenje prizadetih tisti razlog za sklenitev zakona, ki bi prevladal vse druge, je bilo v praksi vladajočih razredov že od začetka nekaj nezaslišanega: kaj takega se je dogajalo kvečjemu v romanih ali pa - pri zatiranih razredih, ki jih niso upoštevali.
Tako je bilo stanje, na katerega je naletela kapitalistična produkcija, ko je od geografskih odkritij naprej s svetovno trgovino in manufakturo začela svojo pot do gospostva nad svetom. Človek bi mislil, da ji je bil ta način sklepanja zakona izredno pogodu. In tako je tudi bilo. In vendar je bila prav kapitalistična produkcija tista - ironija svetovne zgodovine je nedoumna - ki je morala vsekati vanj odločilno vrzel. Spreminjajoč vse stvari v blago, je razkrojila vse tradicionalne starodavne odnose in je na mesto podedovanega običaja in zgodovinskega prava postavila nakup in prodajo, "svobodno" pogodbo; tako da je mislil angleški jurist H. S. Maine, [18] da je odkril nekaj izrednega, ko je rekel, da obstoji ves naš napredek v nasprotju s prejšnjimi dobami v tem, da smo prišli "from status to contract", od podedovanih do prostovoljno sklenjenih pogodbenih odnosov, kar je bilo seveda povedano že v "Komunističnem manifestu", kolikor je ta trditev pravilna.
Za sklepanje pogodbe pa je treba ljudi, ki lahko svobodno razpolagajo s seboj, s svojimi dejanji in posestjo in ki so enakopravni. Ustvariti te "svobodne" in "enake" ljudi je bilo ravno eno poglavitnih opravil kapitalistične produkcije. Čeprav sprva samo napol zavestno in vrh tega zakrito z verskim plaščem, je vendar že od lutrovske in kalvinske reformacije naprej veljalo načelo, da je človek docela odgovoren za svoja dejanja le takrat, če jih izvrši s popolnoma svobodno voljo in da je nravstvena dolžnost upreti se vsemu, kar bi ga sililo k nenravnemu dejanju. Kako pa se je to ujemalo z dotedanjo prakso sklepanja zakonov? Po buržoaznem pojmovanju je bil zakon pogodba, pravno pravilo, in sicer najvažnejše med vsemi, ker je odločalo o telesu in duhu dveh ljudi za vse življenje. Sicer so ga takrat formalno sklepali prostovoljno; brez besede "da" obeh prizadetih ni šlo. Toda le predobro je bilo znano, kako je prišlo do tega "da" in kdo je v resnici sklepal zakon. Če pa so za vse druge pogodbe zahtevali resnično svobodo odločanja, zakaj ne za to? Ali nista imela tudi dva mlada človeka, ki naj bi se združila, pravico svobodno odločati o sebi, o svojem telesu in njegovih organih? Ali ni prišla spolna ljubezen v modo z viteštvom in ali ni bila zakonska ljubezen, v nasprotju s prešuštno viteško ljubeznijo, njena prava buržoazna oblika? Če pa je dolžnost zakoncev, da se ljubita med seboj, ali ni prav tako dolžnost zaljubljencev, da se poročita med seboj, ne pa s kom drugim? Ali ni ta dolžnost zaljubljencev več vredna kakor pravica staršev, sorodnikov in drugih tradicionalnih ženitvenih mešetarjev in posredovalcev? Če je pravica svobodne presoje neovirano prodrla v cerkev in religijo, kako naj bi obstala pred neznosno zahtevo starejše generacije, da razpolaga s telesom, dušo, premoženjem, srečo in nesrečo mlajše generacije?
Ta vprašanja je bilo treba načeti v dobi, ki je zrahljala vse stare družbene vezi in omajala vsa podedovana pojmovanja. Svet je postal na mah skoraj desetkrat večji; namesto enega samega kvadranta ene polkrogle je sedaj vsa zemeljska obla ležala pred očmi zahodnih Evropejcev, ki so pohiteli, da zasedejo preostalih sedem kvadrantov. In kakor so se podrle stare ozke domovinske meje, tako so se podrle tudi tisočletne pregraje srednjeveškega predpisanega načina mišljenja. Zunanjim in notranjim očem človeka se je odprl neizmerno širši horizont. Kaj je še moglo pomeniti mlademu človeku dobrohotno mišljenje o poštenosti, kaj od rodu do rodu podedovani častiti cehovski privilegiji, ko so ga mikala bogastva Indije, srebrni in zlati rudniki Mehike in Potosija? To je bila za buržoazijo doba potujočih vitezov; imela je tudi svojo romantiko in svojo ljubezenško zanesenost, toda na buržoazni osnovi in v zadnji stopnji z buržoaznimi cilji.
Tako se je zgodilo, da je nastajajoča buržoazija priznavala svobodo za sklepanje pogodbe bolj in bolj tudi za zakon in jo izvajala na prej opisani način posebno v protestantskih deželah, kjer so se vsi obstoječi odnosi najbolj majali. Zakon je ostal razredni zakon, toda v mejah razreda so priznali udeležencema neko mero svobodne izbire. Na papirju, v teoriji morale in v pesniških opisih pa ni bilo nič bolj neomajno trdnega, kakor da je nenraven sleherni zakon, ki ne sloni na medsebojni spolni ljubezni in na resničnem svobodnem soglasju obeh zakoncev. Skratka, zakon iz ljubezni je bil proglašen za človeško pravico, in sicer ne samo kot "droit de l'homme" [pravica moškega], ampak izjemoma tudi kot "droit de le femme" [pravica ženske].
Ta človeška pravica pa se je v eni točki razločevala od vseh drugih tako imenovanih človeških pravic. Medtem ko so le-te v praksi veljale samo za vladajoči razred, za buržoazijo, za zatirani razred, proletariat, pa so bile posredno ali neposredno okrnjene, se tu spet uveljavlja ironija zgodovine. Gospodujoči razred ovladujejo znani ekonomski vplivi in zato lahko samo v izjemnih primerih zares svobodno sklepa zakone, medtem ko so pri podložnem razredu, kakor smo videli, taki zakoni pravilo.
Popolno svobodo sklepanja zakonov bo torej mogoče splošno izvesti šele takrat, ko bodo z odpravo kapitalistične produkcije in z njo ustvarjenih lastninskih odnosov odpravljeni vsi ekonomski drugotni oziri, ki zdaj še tako močno vplivajo pri izbiri soproga. Potem pač ne bo preostala nobena druga pobuda razen medsebojnega nagnjenja.
Ker je spolna ljubezen po svoji naravi ekskluzivna - četudi se ta ekskluzivnost dandanes popolnoma uresničuje samo pri ženski - je zakon, ki je osnovan na spolni ljubezni, po svoji naravi posamični zakon. Videli smo, kako prav je imel Bachofen, ko je napredek od skupinskega zakona k posamičnemu zakonu imel predvsem za delo žensk; edinole prehod od parnega zakona k monogamiji gre na račun moških; zgodovinsko je bil ta napredek v bistvu v tem, da se je poslabšal položaj ženske in da se je olajšala nezvestoba moških. Če odpadejo še ekonomski oziri, zaradi katerih so morale ženske dovoljevati to moško nezvestobo, ki je postala navada - skrb za lastno eksistenco in še bolj za prihodnost otrok - bo po vseh dosedanjih izkušnjah dosežena enakopravnost ženske vplivala v neprimerno večji meri na to, da bodo postali moški zares monogamni, kakor pa na to, da bi postale ženske poliandrične. [19]
Kar pa bo od monogamije prav gotovo odpadlo, sta obe tisti značilnosti, ki sta se ji vtisnili zaradi njenega nastanka iz lastninskih odnosov, in to sta prvič - prevlada moža, in - drugič - neločljivost zakona. Prevlada moža v zakonu je pač posledica njegove ekonomske prevlade in se bo z njo vred sama od sebe nehala. Neločljivost zakona je deloma posledica ekonomskega položaja, v katerem je monogamija nastala, deloma tradicija iz časov, ko še niso prav razumeli zveze tega ekonomskega položaja z monogamijo in so jo z verskega stališča pretiravali. Še danes je ta neločljivost na tisoč načinov pretrgana. če je nraven samo zakon, ki mu je osnova ljubezen, je takšen tudi samo tisti zakon, v katerem ljubezen ni minila. Trajnost individualne spolne ljubezni pa je pri različnih individuih zelo različna, posebno pri moških. In če nagnjenje preneha ali ga izpodrine nova strastna ljubezen, je ločitev za oba zakonca in za vso družbo dobrota. Le da bo treba ljudem prihraniti, da bi bredli skozi nekoristno umazanijo ločitvenega procesa.
Kar torej danes lahko domnevamo o ureditvi spolnih odnosov po odpravi kapitalistične produkcije, ki je pred nami, je pretežno negativnega značaja in se omejuje večidel na to, kar bo odpadlo. Kaj bo pa novega? To se bo odločilo, ko bo doraslo novo pokolenje: pokolenje moških, ki se jim nikoli ne bo primerilo, da bi se jim ženska vdala za denar ali za kaka druga sredstva socialne moči, in pokolenje žensk, ki se jim nikoli ne bo pripetilo, da bi se vdale kakemu moškemu iz kakršnih koli drugih nagibov, razen iz resnične ljubezni ali da se iz strahu pred ekonomskimi posledicami ne bi hotele vdati svojemu ljubemu. Kadar bodo taki ljudje, jim bo vražje malo mar, kaj danes menimo, da bi morali storiti; sami bodo vedeli, kako jim je ravnati in bodo temu ustrezno sami ustvarili javno mnenje o ravnanju vsakega posameznika - in pika.
A vrnimo se k Morganu, od katerega smo se precej oddaljili. Zgodovinsko raziskavanje družbenih ustanov, ki so se razvile v razdobju civilizacije, presega okvir njegove knjige; zato se z usodo monogamije v tem razdobju ukvarja le prav na kratko. Tudi on vidi v nadaljnjem razvoju monogamne družine napredek, približevanje k popolni enakopravnosti obeh spolov, ne da bi imel ta cilj za že dosežen. Toda,
"če priznamo dejstvo," pravi, "da je družina zaporedoma preživela štiri oblike in da živi zdaj v peti, se poraja vprašanje, ali more biti ta oblika trajna v prihodnosti. Edini mogoči odgovor je, da mora napredovati, kakor napreduje družba, da se mora spreminjati tako, kakor se spreminja družba, vse kakor doslej. Kot dete družbenega sistema bo vedno podoba stopnje njegovega kulturnega razvoja. Ker se je monogamna družina od začetka civilizacije, posebno opazno pa v modernem času, spopolnila, lahko vsaj domnevamo, da je sposobna za nadaljnjo izpopolnitev, dokler ne doseže enakosti obeh spolov. Če bi monogamna družina v daljni prihodnosti ne bila sposobna izpolniti družbenih zahtev, je nemogoče napovedati, kakšna bo njena naslednica."
[9] Engels navaja iz čl. 1230 v zakoniku "Code civil des Francais" ("Civilni zakonik Francozov"), ki je bil sprejet pod Napoleonom I. leta 1804.
[10] Schoemann: "Griechische Alterthümer" ("Grške starožitnosti"), I., Berlin 1855.
[11] Sprva so bili heloti le prvotni prebivalci južnega Peloponeza, ki so si jih Špartanci podvrgli ob svojem prihodu. Bili so sužnji špartanske države in so morali za vladajoči razred, za špartiate, obdelovati polja in oddajati skoraj polovico pridelkov.
[12] Wachsmuth: "Hellenische Alterthumskunde aus dem Gesichtspunkte des Staates" ("Helensko starinoslovje z vidika države") II/2, Halle 1830.
[13] Karl Marx, "Nemška ideologija".
[14] Morgan: "Ancient society".
[15] Sužnje in sužnji, ki so pripadali templjem v stari Grčiji in v grških kolonijah. Marsikje, posebno v maloazijskih mestih in v Korintu, so se te sužnje ukvarjale s tempeljsko prostitucijo.
[16] Tacit: "Germaniac" pogl. 18 in 19.
[17] Srednjevisokonemška epska pesnitev iz 13. stoletja.
[18] Maine: "Ancient Law: its Connection with the Early History of Society, and its Relation to Modern Ideas" ("Antično pravo: njegova povezava s prvotno zgodovino družbe in njegovo razmerje do sodobnih idej"), London 1861.
[19] Poliandrija = mnogomoštvo.