Mezda, cena in profit
Če odštejemo od vrednosti blaga tisto vrednost, ki je povračilo vrednosti surovin in drugih produkcijskih sredstev, vsebovane v blagu, to se pravi, če odštejemo vrednost preteklega dela, ki tiči v blagu, se preostanek njegove vrednosti reducira na količino dela, katero je dodal delavec, ki je bil zadnji zaposlen pri njem. Če dela ta delavec 12 ur na dan, če se 12 ur poprečnega dela kristalizira v množini zlata, ki je enaka 6 šilingom, je ta dodatna vrednost 6 šilingov edina vrednost, ki jo je ustvarilo njegovo delo. Ta dana vrednost, ki jo določa njegov delovni čas, je edini fond, iz katerega moreta oba, tako delavec kakor kapitalist, zajeti svoje ustrezne deleže ali dividende, je edina vrednost, ki se lahko deli na mezde in profite. Jasno je, da se ta vrednost sama ne bo spremenila, če se spremene razmerja, v katerih se lahko deli med obe stranki. Prav tako se nič ne spremeni, če postavite namesto enega delavca vse delovno ljudstvo, če vzamete npr. 12 milijonov delovnih dni namesto enega samega.
Ker pa lahko kapitalist in delavec delita le to omejeno vrednost, tj. vrednost, ki jo merimo s celotnim delavčevim delom, dobi pač prvi toliko več, kolikor dobi drugi manj, in narobe. Kadarkoli je neka količina določena, se prvi njen del v isti meri veča, v kateri se manjša njen drugi del. Če se spreminjajo mezde, se spreminjajo profiti v obratni smeri. Če se mezde nižajo, se profiti višajo; in če se mezde višajo, se profiti nižajo. Če dobi po naši prejšnji predpostavki delavec 3 šilinge, ki so enaki polovici vrednosti, ki jo je ustvaril, ali če je polovica njegovega celotnega delovnega dne plačano, polovica pa neplačano delo, je profitna mera 100 %, ker bi dobil kapitalist tudi 3 šilinge. Če dobi delavec samo 2 šilinga ali dela samo eno tretjino vsega dne zase, bo dobil kapitalist 4 šilinge in profitna mera bo 200 %. Če dobi delavec 4 šilinge, bo dobil kapitalist samo 2 in profitna mera bi se znižala na 50 %, toda nobena od teh sprememb ne bi vplivala na vrednost blaga. Splošno povišanje mezd bi torej imelo za posledico, da bi se znižala splošna profitna mera, ne bi pa vplivalo na vrednost.
Čeprav se določajo vrednosti blaga, ki morajo na koncu regulirati njegove tržne cene, izključno s celotnimi količinami dela, ki so fiksirane v njem, in ne z delitvijo te količine na plačano in neplačano delo, pa iz tega nikakor ne izhaja, da ostanejo vrednosti posameznega blaga ali količin blaga, ki ga produciramo npr. v 12 urah, nespremenjene. Število ali množina blaga, ki ga produciramo v določenem delovnem času ali z določeno količino dela, je odvisna od produktivne sile uporabljenega dela, ne pa od njegovega trajanja ali njegove dolgosti. Pri neki stopnji produktivne sile predenja npr. se producira v 12-urnem delovnem dnevu 12 funtov preje, pri nižji stopnji produktivne sile pa samo 2 funta. Če bi se tedaj 12 ur poprečnega dela opredmetilo v prvem primeru v vrednosti 6 šilingov, bi stalo 12 funtov preje 6 šilingov, v drugem primeru pa bi 2 funta preje stala tudi 6 šilingov. Funt preje bi stal torej v prvem primeru 6 penijev, v drugem pa 3 šilinge. Razlika v ceni bi bila posledica razlike v produktivnih silah uporabljenega dela. Pri večji produktivni sili bi bila v 1 funtu preje opredmetena 1 delovna ura, pri manjši produktivni sili pa 6 delovnih ur. Cena 1 funta preje bi bila v prvem primeru samo 6 penijev, čeprav bi bila mezda sorazmerno visoka in profitna mera nizka; v drugem primeru bi bila 3 šilinge, čeprav bi bila mezda nizka in profitna mera visoka. To zaradi tega, ker določa ceno funtu preje celotna množina dela, ki tiči v blagu, ne pa sorazmerna delitev te celotne množine na plačano in neplačano delo. Dejstvo, ki sem ga poprej omenil, da drago plačano delo lahko producira poceni blago in slabo plačano delo drago blago, izgublja torej svoj paradoksni videz. To dejstvo je samo izraz splošnega zakona, da določa vrednost blaga količina dela, ki tiči v njem, da pa je količina dela, ki tiči v njem, odvisna samo od produktivne sile uporabljenega dela ter se torej spreminja z vsako spremembo v produktivnosti dela.