Mezda, cena in profit

6. [Vrednost in delo]

Občani, zdaj sem prišel do točke, ko moram vprašanje v resnici razplesti. Ne morem obljubiti, da bom opravil to na zelo zadovoljiv način, kajti če bi hotel to storiti, bi moral obdelati vso politično ekonomijo, kolikor je je. Kakor pravijo Francozi, lahko samo “effleurer la question”, to se pravi, dotaknem se lahko samo poglavitnih točk.

Prvo vprašanje, ki ga moramo zastaviti, je: Kaj je vrednost blaga? Kako se vrednost določa?

Na prvi pogled bi se zdelo, da je vrednost blaga nekaj popolnoma relativnega in da je ne moremo določiti, če ne gledamo posameznega blaga v njegovih odnosih do vsega drugega blaga. In res, kadar govorimo o vrednosti, o menjalni vrednosti posameznega blaga, mislimo na kvantitativna sorazmerja, v katerih se zamenjava to blago za vse drugo blago. Toda tedaj nastane vprašanje: Kako pa se določajo sorazmerja, v katerih se menjava blago za blago?

Iz izkušnje vemo, da so ta sorazmerja neskončno različna. Če pogledamo eno samo blago, npr. pšenico, tedaj vidimo, da se menjava 1 quarter pšenice v skoraj neštetih različnih sorazmerjih za različno drugo blago. Ker pa ostaja njena vrednost vedno ista, naj jo izrazimo v svili, zlatu ali kateremkoli drugem blagu, mora pač biti nekaj, kar se razlikuje in kar ni odvisno od teh različnih sorazmerij, v katerih se menjava za različne produkte. Možno mora biti, da se to različno enačenje z različnim blagom izrazi v neki čisto drugačni obliki.

Če nadalje pravim, da se zamenjuje 1 quarter pšenice za železo v nekem določenem razmerju ali da se vrednost 1 quarterja pšenice izraža v neki določeni množini železa, tedaj pravim, da sta vrednost pšenice in njen ekvivalent v železu enaka neki tretji stvari, ki ni niti pšenica niti železo, ker predpostavljam, da izražata pšenica in železo isto velikost v dveh različnih oblikah. Eno in drugo, tako pšenico kakor železo, je torej mogoče reducirati neodvisno drug od drugega na to tretje, ki je njuna skupna mera.

Naj to ponazorim s čisto preprostim zgledom iz geometrije. Kako ravnamo, kadar primerjamo ploščine trikotnikov vseh možnih oblik in velikosti ali kadar primerjamo površine trikotnikov s pravokotniki ali s kakšnim drugim premočrtnim likom? Ploščino vsakega poljubnega trikotnika reduciramo na izraz, ki je popolnoma drugačen od njegovega vidnega lika. Ko smo na podlagi trikotnikove narave odkrili, da je njegova ploščina enaka polovici produkta iz njegove osnovnice in višine, tedaj lahko primerjamo med seboj različne površine vseh vrst trikotnikov in vseh možnih premočrtnih likov, ker vsakega izmed njih lahko razdelimo na določeno število trikotnikov.

Ravno tako moramo ravnati tudi pri vrednostih blaga. Biti moramo zmožni reducirati vse te vrednosti na izraz, ki je vsem skupen, in jih razločevati med seboj le po razmerjih, v katerih vsebujejo ravno to isto skupno mero.

Ker so menjalne vrednosti blaga samo družbene funkcije teh predmetov in nimajo nobenega opravka z njihovimi prirodnimi lastnostmi, se je treba najprej vprašati: Kaj je vsemu blagu skupna družbena substanca? To je delo. Da bi bilo neko blago producirano, je treba zanj porabiti ali mora biti v njem absorbirana določena množina dela. In ne pravim samo delo, temveč družbeno delo. Človek, ki producira neki predmet za svojo neposredno uporabo, za to, da bi ga sam porabil, ustvari sicer produkt, ne pa blaga. Dokler producira le za to, da bi zadovoljil svoje potrebe, nima nič opraviti z družbo. Da bi človek produciral blago, pa mora predmet, ki ga producira, ne samo zadovoljiti neko družbeno potrebo, temveč mora njegovo delo sámo biti del in košček celotne vsote tistega dela, ki ga je opravila družba. Njegovo delo se mora podrediti delitvi dela v družbi. To delo ni nič brez drugih vej dela in jih mora s svoje strani dopolnjevati.

Če gledamo na blago kot na vrednost, tedaj ga gledamo izključno le s stališča družbenega dela, ki je v njem opredmeteno, izraženo ali – če hočete – kristalizirano. V tem pogledu se lahko razlikuje blago od blaga samo po večji ali manjši množini dela, ki je v njem zastopana, kakor je npr. lahko v svilenem robcu absorbirana večja množina dela kakor pa v opeki. Kako pa merimo količine dela? Po trajanju delovnega časa, in sicer tako, da merimo delo z urami, dnevi itd. Da bi lahko uporabili to merilo, reduciramo seveda vse vrste dela na poprečno ali enostavno delo kot njihovo merilno enoto.

Prihajamo torej do tegale sklepa: blago ima vrednost, ker je kristalizacija družbenega dela. Velikost njegove vrednosti ali njegova relativna vrednost je odvisna od večje ali manjše množine te družbene substance, ki jo blago vsebuje; to se pravi, od relativne množine dela, ki je potrebna za njegovo produkcijo. Relativne vrednosti blaga se določajo torej z ustreznimi količinami ali množinami dela, ki so absorbirane, opredmetene, izražene v blagu. Soodnosne količine blaga, ki jih lahko produciramo v istem delovnem času, so enake. Ali z drugimi besedami: vrednost enega blaga je z vrednostjo drugega blaga v istem sorazmerju, v katerem je količina dela, izraženega v prvem blagu, s količino dela, izraženega v drugem.

Bržkone bodo mnogi od vas vprašali: Ali je tedaj zares tolikšna razlika ali sploh kakšna razlika med določevanjem vrednosti blaga z mezdo in določevanjem vrednosti blaga z relativno količino dela, ki je potrebno za njegovo produkcijo? Toda morali ste že spoznati, da sta plačilo za delo in količina dela popolnoma različni stvari. Vzemimo na primer, da sta v 1 quarterju pšenice in eni unči zlata izraženi enaki količini dela. Ta zgled jemljem zato, ker ga je uporabil Benjamin Franklin v svojem prvem eseju, objavljenem l. 1729 z naslovom “A Modest Inquiry into the Nature and Necessity of a Paper Currency” [“Skromna razprava o naravi in potrebi papirnatega denarja”], v katerem je uganil – eden od prvih – pravo naravo vrednosti. Prav! Vzemimo torej, da sta 1 quarter pšenice in 1 unča zlata enaki vrednosti ali ekvivalenta, ker sta kristalizaciji enakih množin poprečnega dela toliko in toliko delovnih dni ali tednov, zajetih v njiju. Če na ta način določamo relativno vrednost zlata in žita, ali sploh kakorkoli upoštevamo mezdi kmetijskega delavca in rudarja? Niti malo ne. Nobenega določenega odgovora ne damo na vprašanje, kako je bilo plačano njuno dnevno ali tedensko delo, in celo na to ne, ali se je sploh uporabljalo mezdno delo. Če se je uporabljalo, so bile mezde lahko zelo neenake. Delavec, katerega delo je opredmeteno v quarterju pšenice, je morda dobil samo dva bušla, a delavec, zaposlen v rudniku, je dobil morda pol unče zlata. Ali: če predpostavimo, da sta njuni mezdi enaki, tedaj se mezdi lahko razlikujeta v vseh mogočih razmerjih od vrednosti blaga, ki sta ga producirala. Mezdi znašata lahko polovico, tretjino, četrtino, petino ali katerikoli drug alikvotni del 1 quarterja žita ali 1 unče zlata. Njuni mezdi seveda ne moreta presegati, ne moreta biti večji od vrednosti blaga, ki sta ga producirala, manjši sta pa lahko v vsaki možni stopnji. Vrednosti produktov postavljata meje njunima mezdama, toda njuni mezdi ne omejujeta vrednosti njunih produktov. Predvsem pa se določajo vrednosti, npr. relativne vrednosti žita in zlata, popolnoma neodvisno od vrednosti uporabljenega dela, to se pravi neodvisno od mezde. Določati vrednost blaga z relativnimi količinami dela, ki so v njem izražene, je torej nekaj popolnoma drugega kakor tista tavtološka metoda, po kateri določajo vrednosti blaga z vrednostjo dela ali z mezdami. To točko pa bom še natančneje razjasnil pri našem nadaljnjem proučevanju.

Ko preračunavamo menjalno vrednost blaga, moramo prišteti količini dela, ki smo jo zanj porabili nazadnje, količino dela, ki je bila že poprej vložena v surovine, potrebne za to blago, in delo, ki je bilo porabljeno za produkcijo delovnih sredstev, orodja, strojev in zgradb, ki so potrebni pri takem delu. Tako je npr. vrednost neke količine bombažne preje kristalizacija tiste količine dela, ki smo jo dodali bombažu med predenjem, in količine dela, ki je bila poprej opredmetena v bombažu samem, potem količine dela, opredmetene v premogu, olju in drugih uporabljenih pomožnih snoveh, in količine dela, zajete v parnem stroju, vretenih, tovarniški zgradbi itd. Produkcijska sredstva v pravem pomenu te besede, kakor orodja, stroji in zgradbe, nam rabijo vedno znova za daljše ali krajše obdobje pri ponavljajočih se produkcijskih procesih. Če bi jih porabili naenkrat kakor surovine, tedaj bi se njihova celotna vrednost naenkrat prenesla na blago, ki ga pomagajo producirati. Ker pa se npr. vreteno izrablja le polagoma, napravimo poprečen proračun, ki temelji na poprečnem času, kolikor vzdrži to vreteno, in njegovem poprečnem izrabljanju ali obrabljanju v določenem obdobju, npr. v 1 dnevu. Na ta način izračunamo, koliko vrednosti tega vretena preide na prejo, ki se sprede na dan, in kolikšen del celotne količine dela, opredmetene npr. v funtu preje, gre torej na račun količine dela, opredmetene že poprej v vretenu. Za naš pričujoči namen ni potrebno, da bi se še dalje ukvarjal s to točko.

Zdelo bi se morda, da je – če določa vrednost blaga količina dela, ki se porabi za njegovo produkcijo – blago tem več vredno, čim bolj len ali čim bolj nespreten je delavec, ker je tedaj treba za izgotovitev blaga toliko več časa. Toda to bi bila žalostna zmota. Spominjate se, da sem uporabil besedo “družbeno delo”, in ta označba “družbeno” obsega najrazličnejše stvari. Kadar pravimo, da določa vrednost blaga količina dela, ki je v njem absorbirana ali kristalizirana, tedaj mislimo količino dela, ki je potrebna za njegovo produkcijo v določenih družbenih razmerah, pri določenih poprečnih družbenih produkcijskih pogojih, pri določeni poprečni družbeni intenzivnosti dela in spretnosti pri uporabljenem delu. Ko so začele konkurirati v Angliji parne statve ročnim statvam, je bila potrebna samo polovica poprejšnjega delovnega časa za to, da so predelali določeno količino preje v vatel katuna ali blaga. Ubogi ročni tkalec je delal zdaj 17 ali 18 ur na dan namesto 9 ali 10 ur, kakor je delal poprej. Toda produkt njegovega dvajsetumega dela je pomenil zdaj samo 10 ur družbenega dela ali 10 delovnih ur, ki so bile družbeno potrebne za predelavo določene množine preje v tekstilno blago. Produkt njegovih 20 ur ni imel torej nič več vrednosti kakor produkt njegovih poprejšnjih 10 ur.

Če regulira torej količina družbeno potrebnega dela, opredmetenega v blagu, njegovo menjalno vrednost, tedaj mora vsako povečanje količine dela, ki je potrebna za produkcijo blaga, povečati njegovo vrednost, kakor jo mora vsako zmanjšanje zmanjšati.

Če bi ostale količine dela, potrebne za produkcijo nekega blaga, nespremenjene, tedaj bi bile tudi njegove relativne vrednosti nespremenjene. Toda to ni tako. Količina dela, ki je potrebna za produkcijo nekega blaga, se neprenehoma spreminja hkrati s spremembami v produktivni sili uporabljenega dela. Čim večja je produktivna sila dela, tem več produktov se izdela v določenem času; in čim manjša je produktivna sila dela, tem manj produktov se izdela v istem času. Če bi bilo npr. zaradi naraščanja prebivalstva potrebno obdelovati tudi manj plodna zemljišča, tedaj bi bilo mogoče doseči isto količino produktov samo tako, da bi potrošili večjo količino dela, in vrednost poljedelskih produktov bi se zato povečala. Če pa predela en sam predilec z modernimi produkcijskimi sredstvi v enem delovnem dnevu v prejo nekaj tisočkrat večjo množino bombaža, kakor jo je mogel spresti v istem času s kolovratom, tedaj je jasno, da bo vsrkal vsak funt bombaža nekaj tisočkrat manj predilnega dela kakor poprej in bo zaradi tega tudi vrednost, ki se dodaja s predenjem vsakemu funtu bombaža, tisočkrat manjša kakor prej. Temu primerno se bo zmanjšala vrednost preje.

Ne glede na razliko v prirodnih energijah in pridobljenih delovnih sposobnostih različnih narodov mora biti produktivna sila dela odvisna zlasti:

1. od naravnih delovnih pogojev, npr. rodovitnosti zemlje, bogastva rudnikov itd.;

2. od napredujočega izboljševanja družbenih delovnih sil, kakršne porajajo produkcija v velikem merilu, koncentracija kapitala in kombinacija dela, delitev dela, stroji, izboljšane metode, uporaba kemičnih in drugih naravnih sil, skrajšanje časa in prostora s prometnimi in prevoznimi sredstvi in vsaka druga iznajdba, s katero primora znanost naravne sile, da služijo delu, in s katero se razvije družbeni ali kooperirani značaj dela. Čim večja je produktivna sila dela, tem manj dela se porabi za določeno množino produkta; tem manjša je torej vrednost produkta. Čim manjša je produktivna sila dela, tem več dela se porabi za isto množino produkta; tem večja je torej njegova vrednost. Kot splošni zakon torej lahko ugotovimo tole:

Vrednost blaga je v premem sorazmerju z delovnim časom, ki ga porabimo za njegovo produkcijo, in v obratnem sorazmerju s produktivno silo uporabljenega dela.

Ker sem doslej govoril samo o vrednosti, naj dodam še nekaj besed o ceni, ki je posebna oblika, v katero se odeva vrednost.

Cena sama na sebi ni nič drugega kakor denarni izraz vrednosti. Vrednosti vsega blaga se izražajo npr. v Angliji s cenami v zlatu, medtem ko se izražajo na celini večidel s cenami v srebru. Vrednost zlata in srebra se določa kakor vrednost vsega drugega blaga s količino dela, ki je potrebna za njuno pridobivanje. Določeno množino svojih nacionalnih produktov, v katerih je kristalizirana določena količina vašega nacionalnega dela, zamenjujete za produkte dežel, ki producirajo zlato ali srebro, v katerih je kristalizirana določena količina njihovega dela. Na ta način, dejansko z zamenjavanjem blaga za blago, se navadite izražati v zlatu in srebru vrednosti vsega blaga, to se pravi ustrezne količine dela, ki ste ga porabili za njegovo produkcijo. Če se nekoliko poglobite v denarni izraz vrednosti ali – kar je isto – v spremembo vrednosti v ceno, tedaj vidite, da je to proces, s katerim dajete vrednostim vsega blaga neodvisno in homogeno obliko ali jih izražate kot količine enakega družbenega dela. Toliko, kolikor je cena samo denarni izraz vrednosti, jo imenuje Adam Smith “naravno ceno”, francoski fiziokrati pa “prix nécessaire” [nujno ceno).

Kakšen je tedaj odnos med vrednostjo in tržnimi cenami ali med naravnimi cenami in tržnimi cenami? Vsi veste, da je tržna cena za vse blago iste vrste ista, najsi so produkcijski pogoji še tako različni za posamezne producente. Tržna cena izraža samo poprečno količino družbenega dela, ki je pri poprečnih produkcijskih pogojih potrebna, da oskrbimo trg z določeno množino nekega izdelka. Preračunavamo jo v razmerju z vso množino blaga določene vrste.

Toliko se tržna cena blaga ujema z njegovo vrednostjo. Po drugi strani so nihanja tržnih cen zdaj nad vrednost ali naravno ceno, zdaj podnjo, odvisna od nihanja ponudbe in povpraševanja. Tržne cene se venomer oddaljujejo od vrednosti, toda, kakor pravi Adam Smith:

“Naravna cena je tako rekoč osrednja cena, h kateri neprenehoma teže cene vsega blaga. Različne okoliščine jih lahko včasih dvignejo visoko nad naravno ceno in včasih potisnejo pod njo. Toda kakršnekoli naj so ovire, ki jim branijo, da bi se ustalile v tem središču miru in stalnosti, cene težijo neprenehoma proti njemu.”5

Ne morem zdajle podrobneje obdelati tega predmeta. Zadostuje tale pripomba: če sta ponudba in povpraševanje med seboj v ravnotežju, tedaj tržne cene blaga ustrezajo njegovim naravnim cenam, to se pravi njegovim vrednostim, kakor jih določajo ustrezne količine dela, ki so potrebne za njegovo produkcijo. Ponudba in povpraševanje pa morata neprenehoma težiti za tem, da se uravnovesita, čeprav jima je to mogoče samo na ta način, da se izravna nihaj z nihajem, dvig s padcem in narobe. Če analizirate gibanje tržnih cen v daljših obdobjih, kakor je na primer storil g. Tooke v svoji History of Prices [Zgodovini cen], namesto da bi proučevali samo dnevna nihanja, tedaj vidite, da se nihanja tržnih cen, njihovo oddaljevanje od vrednosti, njihovo dviganje in padanje izravnavajo in poravnavajo med seboj, tako da se, če ne upoštevamo vpliva monopolov in nekaterih drugih modifikacij, ki jih zdajle ne morem obravnavati, vse vrste blaga prodajajo poprečno po svojih ustreznih vrednostih ali naravnih cenah. Poprečna obdobja, v katerih se nihanja tržnih cen med seboj izravnavajo, so različna za različne vrste blaga, ker se pri neki vrsti blaga ponudba laže prilagaja povpraševanju kakor pri drugi.

Če se tedaj, govoreč na splošno in upoštevajoč nekoliko daljša obdobja, prodajajo vse vrste blaga po svojih ustreznih vrednostih, je nesmisel predpostavljati, da izvira profit – ne v posameznih primerih, temveč stalni in običajni dobički v različnih panogah – iz pribitka k cenam blaga ali od tod, ker prodajajo blago po ceni, ki je mnogo večja od njegove vrednosti. Nesmiselnost takšnega mnenja je popolnoma očitna, če ga posplošimo. Kolikor bi bil kdo stalno na dobičku kot prodajalec, toliko bi prav tako stalno izgubljal kot kupec. Prav nič ne pomaga trditev, da so ljudje, ki so kupci, ne da bi bili prodajalci, ali konsumenti, ne da bi bili producenti. Kar plačajo ti ljudje producentom, morajo dobiti najprej od njih zastonj. Če nekdo najprej vzame vaš denar in vam ga nato vrne tako, da kupi vaše blago, pač ne boste nikdar obogateli, če boste temu človeku svoje blago predrago prodajali. Takšna kupčija bi utegnila zmanjšati izgubo, ne bi pa nikoli pomagala ostvariti profit.

Da bi torej razložili splošno naravo profita, morate vzeti za izhodišče pravilo, da se blago poprečno prodaja po svoji resnični vrednosti in da nastanejo profiti s prodajo blaga po njegovi vrednosti, tj. v sorazmerju s količino dela, ki je v njem opredmetena. Če ne morete razložiti profita na tej osnovi, tedaj ga sploh ne morete razložiti. To se zdi paradoksno in v nasprotju z vsakdanjo izkušnjo. Paradoksno je tudi, da se zemlja vrti okoli sonca in da sestoji voda iz dveh zelo hitro vnetljivih plinov. Znanstvena resnica je vselej paradoksna, če jo presojamo s stališča vsakdanje izkušnje, ki dojema samo varljivi videz stvari.


5 Adam Smith: “An Inquiry into the Nature and Causes of the Wealth of Nations” (“Raziskovanje narave in vzrokov narodnega bogastva”), I, Edinburgh 1814, str. 93. – Uredn.

 


Naslednje poglavje