Napisano: marec 1845
Prvič izdano: Verlag J.H.W. Dietz Nachf. Bonn, 1888; Institut K. Marksa i F. Engelsa, 1924
Vir: Karl Marx, Friedrich Engels: Izbrana dela : v petih zvezkih. II. zvezek. Cankarjeva založba, Ljubljana, 1976
Prevod: Božidar Debenjak
Prepis in HTML oblika: A. M., J. V.
Presek skozi “Nemško ideologijo” bistveno dopolnjujejo še nekateri odlomki iz Marxove beležnice v letih 1844–1847. Na šestnajsti (neoštevilčeni) strani te beležnice si je Marx zapisal načrt z naslovom “Heglova konstrukcija Fenomenologije”, na 23. strani z nadaljevanjem na 22. strani načrt za poglavje iz “Kritike politike in ekonomije”, ki mu je uredništvo MEGA dalo naslov “Občanska družba in komunistična revolucija”. (Za “Kritiko politike in ekonomije” se je Marx konec januarja 1845 dogovoril z založnikom; po dveh letih je založnik pogodbo odpovedal, ker avtor dela ni opravil. Med pripravljalna dela za to knjigo v dveh zvezkih štejemo lahko “Pariške rokopise 1844” in pariške ter bruseljske ekscerptne zvezke 1844–1846, ta načrt in še nekatere notice v omenjeni beležnici. Ta odlomek se vsebinsko navezuje na kratki zapis na str. 51 beležnice, kateremu na isti strani in na naslednjih štirih straneh sledi znamenitih 11 tez “1. ad Feuerbach”. Prva zapisa sta iz januarja 1845, “Teze” pa iz marca istega leta. “Teze o Feuerbachu” je prvi objavil Engels 1888 kot dodatek knjižni izdaji svojega “Ludwiga Feuerbacha”. Za objavo je tekst precej preformuliral in ponekod dopolnil. V prvotni obliki je “Teze” prvi objavil Rjazanov v I. zvezku Marx-Engels-Archiva. Druga dva fragmenta sta bila prvič objavljena 1932 v 5. zvezku prvega odseka Marx-Engels-Gesamtausgabe (MEGA I/5, str. 531, 532).
Božanski egoist v nasprotju z egoističnim človekom.
[Samo]prevara v revoluciji o antični državnosti.
“Pojem” in “substanca”.
“Revolucija” = “zgodovina nastajanja moderne države”.
Glavna pomanjkljivost vsega dosedanjega materializma (vštevši Feuerbachovega) je, da je predmet, dejanskost, čutnost pojmovana le v obliki objekta ali zora; ne pa kot čutno človeška dejavnost, praksa; ne subjektivno. Zato dejavno stran abstraktno v nasprotju z materializmom razvije idealizem – ki seveda dejanske, čutne dejavnosti kot take ne pozna, Feuerbach hoče čutne – od miselnih objektov dejansko razločevane objekte: toda človeške dejavnosti same ne dojema kot predmetno dejavnost. Zato obravnava v “Bistvu krščanstva” le teoretsko obnašanje kot pristno človeško, medtem ko je praksa dojeta in fiksirana le v svoji umazano židovski pojavnosti. Zato ne zapopade pomena “revolucionarne”, “praktično-kritične” dejavnosti.
Vprašanje, ali človeškemu mišljenju pripada predmetna resnica – sploh ni vprašanje teorije, temveč praktično vprašanje. V praksi mora človek dokazati resnico, to je, dejanskost in moč, tostranskost svojega mišljenja. Spor o dejanskosti ali nedejanskosti mišljenja – ko je izolirano od prakse – je čisto sholastično vprašanje.
Materialistični nauk o spremembi okoliščin in vzgoje pozablja, da okoliščine spreminjajo ljudje in da mora vzgojitelj sam biti vzgajan. Zato mora družbo razdeliti na dva dela – od katerih je eden vzvišen nad njo.
Sovpadanje spreminjanja okoliščin in človeške dejavnosti ali samospreminjanje je moči dojeti in racionalno razumeti le kot revolucionarno prakso.
Feuerbach izhaja iz fakta religiozne samoodtujitve, podvojitve sveta na religioznega in posvetnega. Njegovo delo je v tem, da razreši religiozni svet v njegovo posvetno osnovo. Ampak da se posvetna osnova odpne od same sebe in se fiksira samostojno kraljestvo v oblakih, je razložjivo le iz samoraztrganosti in oporekanja-sebi-sami te posvetne osnove. To sâmo je treba torej v njej sami tako razumeti v njenem protislovju kot praktično revolucionirati. Torej potem ko je npr. pozemska družina odkrita kot skrivnost svete družine, mora zdaj prva sama biti teoretsko in praktično uničena.
Feuerbach, nezadovoljen z abstraktnim mišljenjem, hoče zor; toda čutnosti ne dojema kot praktično človeško-čutno dejavnost.
Feuerbach razrešuje religiozno bistvo v človeško bistvo. Toda človeško bistvo ni nikak abstraktum, prebivajoč v posameznem individuu. V svoji dejanskosti je skupek družbenih razmerij.
Feuerbach, ki se ne spušča v kritiko tega dejanskega bistva, je zato prisiljen:
1. abstrahirati od zgodovinskega poteka in fiksirati religiozno čustvo zase ter predpostaviti abstraktno – izolirano – človeški individuum.
2. Bistvo je lahko zato razumljeno le kot “rod”, kot notranja, nema, mnoštvo individuov naravno povezujoča občnost.
Feuerbach zato ne vidi, da je “religiozno čustvo” sâmo družben produkt in da abstraktni individuum, ki ga analizira, pripada določeni družbeni obliki.
Vse družbeno življenje je po bistvu praktično. Vsi misteriji, ki napeljujejo teorijo k misticizmu, dobe racionalno rešitev v človeški praksi in v zapopadenju te prakse.
Najvišje, do česar se povzpne nazirajoči materializem, tj. materializem, ki čutnosti ne zapopade kot praktično dejavnost, je nazor posameznih individuov in občanske družbe.4
Stališče starega materializma je občanska družba; stališče novega človeška družba ali družbeno človeštvo.
Filozofi so svet samo različno interpretirali, gre zato, da ga spremenimo.
Glavna pomanjkljivost vsega dosedanjega materializma – vštevši Feuerbachovega – je, da je predmet, dejanskost, čutnost pojmovana le v obliki objekta ali zora; ne pa kot človeška čutna dejavnost, praksa, ne subjektivno. Zato se je zgodilo, da je dejavno stran, v nasprotju z materializmom, razvil idealizem – toda le abstraktno, ker idealizem seveda ne pozna dejanske, čutne dejavnosti kot take. Feuerbach hoče čutne, od miselnih objektov dejansko razločevane objekte; toda človeške dejavnosti same ne dojema kot predmetno dejavnost. Zato obravnava v “Bistvu krščanstva” le teoretsko obnašanje kot pristno človeško, medtem ko je praksa dojeta in fiksirana le v njeni umazano-židovski pojavnosti. Zato ne zapopade pomena “revolucionarne”, “praktično-kritične” dejavnosti.
Vprašanje, ali človeškemu mišljenju pripada predmetna resnica, sploh ni vprašanje teorije, temveč praktično vprašanje. V praksi mora človek dokazati resnico, to je, dejanskost in moč, tostranskost svojega mišljenja. Spor o dejanskosti ali nedejanskosti mišljenja, katero se izolira od prakse, je čisto sholastično vprašanje.
Materialistični nauk, da so ljudje produkti okoliščin in vzgoje, spremenjeni ljudje torej produkti drugih okoliščin in predrugačene vzgoje, pozablja, da okoliščine spreminjajo ravno ljudje in da mora vzgojitelj sam biti vzgojen. Zato pripelje nujno do tega, da razdeli družbo na dva dela, od katerih je eden vzvišen nad družbo. (Npr. pri Robertu Owenu.)
Sovpadanje spreminjanja okoliščin in človeške dejavnosti je moči dojeti in racionalno razumeti le kot prevratno prakso.
Feuerbach izhaja iz fakta religiozne samoodtujitve, podvojitve sveta na religiozen, umišljen in na dejanski svet. Njegovo delo je v tem, da razreši religiozni svet v njegovo posvetno osnovo. Spregleduje, da je potem, ko je ta posel opravljen, treba šele narediti tisto glavno. Dejstvo namreč, da se posvetna osnova odpne od same sebe in se kot samostojno kraljestvo fiksira v oblakih, je ravno mogoče razložiti le iz samoraztrganosti in oporekanja-sebi-sami te posvetne osnove. To samo je treba torej najprej razumeti v njenem protislovju in nato z odstranitvijo protislovja praktično revolucionirati. Torej npr. mora potem, ko je bila pozemska družina odkrita kot skrivnost svete družine, prva sama biti teoretično kritizirana in praktično revolucionirana.
Feuerbach, nezadovoljen z abstraktnim mišljenjem, apelira na čutni zor; toda čutnosti ne dojema kot praktično človeško-čutno dejavnost.
Feuerbach razrešuje religiozno bistvo v človeško bistvo. Toda človeško bistvo ni nikak abstraktum, prebivajoč v posameznem individuu. V svoji dejanskosti je skupek družbenih razmerij.
Feuerbach, ki se ne spušča v kritiko tega dejanskega bistva, je zato prisiljen:
1. abstrahirati od zgodovinskega poteka in fiksirati religionzno čustvo zase ter predpostaviti abstraktno – izolirano – človeški individuum;
2. človeško bistvo je pri njem lahko razumljeno le kot “rod”, kot notranja, nema, mnoge individue zgolj naravno povezujoča občnost.
Feuerbach zato ne vidi, da je “religiozno čustvo” sâmo družben produkt in da abstraktni individuum, ki ga analizira, dejansko pripada določeni družbeni obliki.
Družbeno življenje je po bistvu praktično. Vsi misteriji, ki zapeljujejo teorijo k misticizmu, dobe racionalno rešitev v človeški praksi in v zapopadenju te prakse.
Najvišje, do česar se povzpne nazirajoči materializem, tj. materializem, ki čutnosti ne zapopade kot praktično dejavnost, je nazor posameznih individuov v meščanski družbi.
Stališče starega materializma je “meščanska” družba; stališče novega je človeška družba ali udružabljeno človeštvo.
Filozofi so svet samo različno interpretirali; gre pa zato, da ga spremenimo.
3 Tu objavljamo Marxov zapis “Tez o Feuerbachu”. Na str. 359 tega zvezka priobčujemo “Teze” še enkrat, tam v obliki, ki jim jo je dal Engels leta 1888, ko jih je objavil kot dodatek k svojemu “Ludwigu Feuerbachu”. Engels je nekatera najtežja mesta razvezal in jim dal poljudnejšo obliko. Vendar pa so prav v tej nedodelani obliki prvega zapisa teze tesno povezane s prvim delom “Nemške ideologije”. Menili smo, da se z vso pravico lahko zgledujemo po tistih tujih izdajah, ki priobčujejo obe varianti “Tez o Feuerbachu”. – Uredn.
4 Izraz “die bürgerliche Gesellschaft” pomeni “občansko družbo”, družbo v nasprotju z državo itn. Prim. opombo k str. 33 tega zvezka in pa stran //68/ rokopisa – v naši knjigi str. 94 – kjer Marx in Engels pojasnjujeta, da se izraz “občanska družba” – la société civile – pojavi šele v 18. stoletju, da je ta družba najvišje in v pravem pomenu razvita šele kot meščanska družba, da pa s tem imenom označujejo vse faze družbe v nasprotju s superstrukturo. Engels je 1888 “und der bürgerlichen Gesellschaft” spremenil v “in der b. G.”, s tem pa je poudarek prenesel na “meščansko” družbo. Zato tam ustrezno mesto prevajamo “v meščanski družbi”. – Uredn.
5 Pod tem naslovom je “Teze o Feuerbachu” objavil Engels v dodatku h knjižni izdaji svojega “Ludwiga Feuerbacha” (1888).
V uvodni pripombi k temu delu jih označuje takole ... “... V nekem starem Marxovem zvezku sem našel enajst tez o Feuerbachu, ki so natisnjene v dodatku. To so beležke za kasnejšo dodelavo, napisane na hitrico, sploh ne namenjene za natis, toda neprecenljive kot prvi dokument, v katerem je zabeležena genialna kal novega svetovnega nazora.”
Za natis je Engels skušal razvezati nekatere formulacije.
Tako je v 1. tezi iz “čutnočloveške” nastala “človeška čutna” dejavnost. Večji je Engelsov poseg v 3. tezo (pojasnilo v prvem odstavku, v drugem je pomotoma izpadlo “ali samospreminjanje”); v 4. tezi je poleg pojasnilnih dostavkov posebej treba omeniti zamenjavo “teoretskega in praktičnega uničenja” družine s “teoretičnim kritiziranjem in praktičnim revolucioniranjem”. V 3. tezi je Engels dalje namesto “revolutionäre Praxis” napisal “umwälzende Praxis, prav tako je v 4. tezi pristavil “praktisch umgewältz werden”. V prvem od teh primerov je bilo mogoče najti slovenski sinonim “prevratna praksa”, v drugem pa ni ustreznega prevoda. – Uredn.